Izobraževalni program Izdelajmo miniaturno fresko se počasi “prijemlje”. Ugotovili smo, da je zelo zanimiv tudi za šole s prilagojenim programom in objavljamo nekaj utrinkov z nedavnega obiska iz Radovljice, delavnico sva vodili Metka Starič in Parnasova animatorka Petra Debelak.
Iskreni in spontani hvala po delavnici – nepozabno.
Več si lahko ogledate na spletni strani Osnovne šole Antona Janše …
Pa še ena zanimiva novica –
ker smo za projekt “Tu malajne ni vse proč palu” v letu 2012 prejeli nagrado Naša Slovenija 2011, smo bili povabljeni, da s prispevkom sodelujemo pri nastajanju zbornika Naša Slovenija, v katerem bodo predstavljeni vsi dosedanji nagrajenci.
V nadaljevanju objavljamo prispevek, ki smo ga posredovali za nastajajoči zbornik.
“Tu malajne ni vse proč palu”
PARNAS Zavod za kulturo in turizem Velike Lašče
Pripravila Marjana Dolšina, univ. dipl. umet. zg.
Konceptualni okvir za projekt, ki je bil zasnovan in izpeljan leta 2011 pod okriljem Parnasa, zasebnega Zavoda za kulturo in turizem Velike Lašče, je predstavljala misel Emilijana Cevca, ki jo je zapisal pred več kot pol stoletja: “Predniki so nam zapustili veliko umetnostno izročilo. Mi nimamo zanj nobenih zaslug, pač pa veliko dolžnost, da ga spoštujemo in varujemo. ” (opomba 1)
Besede, ki so odzvanjale v vseh fazah projekta, so spodbudile k iskanju novih in predvsem izvedljivih strategij za zagotavljanje uspešnega varovanja in s tem ohranjanja nepremične umetnostne dediščine na podeželju, ki je zaradi svoje odmaknjenosti od večjih središč in pozornosti strokovnjakov še posebej občutljiva in pogosto obsojena na počasno, a gotovo propadanje. Zaradi obsežnega spomeniškega fonda je nerazumno preložiti vso odgovornost na strokovne službe, saj lahko na trajnostno naravnano skrb računamo le ob naklonjenosti splošne javnosti, najprej tistih ljudi, ki se s spomeniki vsakodnevno srečujejo in tako prevzamejo odgovorno vlogo varuhov dediščine. To še posebej velja za nepremično dediščino, ki je v nasprotju s premično ne moremo enostavno spraviti na varno v muzejsko zbirko. Še več – njeno preživetje se najtesneje povezuje z lokalnim okoljem in lokalnimi prebivalci. (opomba 2) Nekaj teh rešitev se ponuja v obliki neodvisnih projektov nevladnih organizacij, kot je projekt z naslovom “Tu malajne ni vse proč palu”, v katerih se najlažje vzpostavi konstruktiven dialog med stroko in laičnim občinstvom. (opomba 3)
Izhodišče je predstavljala podružnična cerkev sv. Lenarta v Krvavi Peči z ostanki fresk iz 16. stoletja, katerih dobršen del je še skrit pod ometom. (opomba 4) Te so domnevno nastale izpod rok potujoče skupine freskantov, ki jih je slovenska strokovna javnost poimenovala za t.i. hrvaško skupino. Prvi “krovaškega malarja” omeni Primož Trubar v letu 1575 in naslov projekta je povzet po njegovem besedilu. Dolgoročni cilj projekta ni bil naravnan le na obravnavanje umetnostnozgodovinske problematike, ampak je predvsem skušal doseči večjo dovzetnost domačinov za vsebine, ki se nanašajo na lokalno kulturno, v našem primeru umetnostno dediščino. S tem namenom smo k sodelovanju povabili prebivalce okoliških vasi in več kot štirideset jih je prostovoljsko pomagalo pri uresničitvi projekta v vseh njegovih fazah.
Projekt Tu malajne ni vse proč palu smo v zavodu Parnas izpeljali s sofinanciranjem Ministrstva za kulturo v okviru Javnega projektnega razpisa za kulturno dediščino (vrednost projekta 7000 EUR, višina sofinanciranja 70 %). Avtorsko skupino so sestavljali strokovnjaki iz lokalnega okolja: umetnostna zgodovinarka Marjana Dolšina, restavratorka-konservatorka Martina Tekavec in režiser, snemalec in montažer Rok Borštnik, projekt pa je koordinirala Metka Starič.
Nastala je premična razstava na petih, tematsko zaokroženih panojih, ki se dotikajo zgodovine cerkve, tehnike nastajanja njenih poslikav in postopek odkrivanja izpod kasnejših plasti beležev in ometov, motivika fresk in idejna vsebina ter razlogi za njihovo varovanje. Razstavo dopolnjujeta kovinska skulptura “krovaškega malarja”, delo Aleksandra Arharja, in replika freske vojščakov iz Krvave Peči, delo Martine Tekavec.
Dokumentarni film (21 min) v zaokroženi zgodbi poveže zgodovinska dejstva in strokovne ugotovitve z lokalnimi ljudskimi legendami ter opozori na pomen kontinuiranega prenosa vsakodnevne skrbi za spomenike z ene generacije varuhov dediščine na drugo. V njem je predstavljen tudi postopek odkrivanja fresk, ki ga je na spomeniku med projektom izvedla strokovna sodelavka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS. Film je preveden v nemški in angleški jezik. Vodnik za odkrivanje dediščine v priročni tiskani obliki nudi razlago bolj zanimivih motivov, se dotakne porekla slikarjev in zajame ostale lokacije ustvarjanja hrvaške skupine. Besedilu in ilustrativnemu gradivu sta dodana zemljevid vseh znanih cerkva s sorodnimi poslikavami in izčrpna bibliografija. Za najmlajšo publiko je zasnovana še kreativna delavnica izdelovanja fresk, ki omogoča spoznavanje freskantstva na avtentičen in ustvarjalen način.
Vsi omenjeni načini prezentacije spomenikov in izobraževanja na temo umetnostne dediščine so zasnovani tako, da ne zahtevajo predznanja, hkrati pa lahko na izviren in zabaven način smiselno dopolnijo učne vsebine programov v osnovni in srednjih šolah. Besedila zaznamuje poljuden jezik, ki se skoraj v celoti odreka zahtevnemu strokovnemu izrazju in se ogiba podatkovnega balasta. Da bi zadostili tudi pričakovanjem bolj zahtevne laične in strokovne javnosti, smo projekt pospremili še z dvema strokovnima predavanjema, ki sta detajlno osvetlili obravnavano umetnostnozgodovinsko in konservatorsko-restavratorsko problematiko.
Kljub formalnemu zaključku projekta leta 2011 se aktivnosti odvijajo naprej in nadgrajujejo z gostovanji razstave s spremljevalnim programom po Sloveniji in tujini. Vključene so v ponudbo izobraževalnih programov Zavoda Parnas, na drugi strani pa je sodelovanje v projektu spodbudilo domačine širše okolice Krvave Peči, da so postali dejavni akterji v krojenju usode svoje kulturne dediščine, ki jo varujejo in gojijo naprej z lastnimi pobudami. Verjamemo, da projekt, ki se je v praksi pokazal kot resnično dober primer povezovanja stroke in laične javnosti, različnih družbenih sektorjev in organizacij, ne bo ostal osamljen primer, ampak bomo izoblikovane strategije v prihodnosti razširili na nove vsebine, nova okolja in nove ciljne skupine.
Opombe:
1 Cevc, Emilijan, 1966: Slovenska umetnost. Ljubljana: Prešernova družba, str. 3-4.
2 “Kulturni spomeniki obstanejo le zaradi ljudi, ki z njimi ali zanje živijo, padejo pa zaradi brezbrižnosti za vrednote, ki jih ponujajo, zaradi pohlepa in malomarnosti. Vsak čas prinaša varuhom kulturne dediščine nove izzive, naloge, pa tudi nepričakovane ovire.” (Ramovš, Adela, 2007: Programi in vsebine v objektih kulturne dediščine. Glasnik slovenskega etnološkega društva, 47/1-2, str. 83.)
3 Več o vlogi nevladnega sektorja pri varstvu spomenikov v: Višnar, Katarina, 2004: Vloga laične javnosti v procesu revitalizacije stavbne dediščine Slovenije: historiat, stanje in metodologija razvoja aktivne participacije (doktorsko delo), Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo UL in v: Višnar, Katarina, 2005: Razvoj in pomen nevladnega sektorja v varstvu dediščine Slovenije, v: AR: arhitektura, raziskave, 2, str. 18-21.
4 Hoefler, Janez, 2001: Srednjeveške freske v Sloveniji: okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, Ljubljana: Družina, str. 108.