Z našim sodelavcem Leopoldom Severjem sva se 16. oktobra odpravila na delovno srečanje na Koroško.
Leopold Sever, upokojeni učitelj biologije in kemije, je kot neutruden raziskovalec preteklosti postavil zanimiv rekord. Na Slovenskem je našel, popisal in pregledal preko 200 lokacij, kjer se na zemljevidu ali v ljudskem spominu pojavlja ime “tičnica”. O tem je v njegovi samozaložbi v letu 2013 izšla tudi obsežna knjiga “Tičnice iz naravoverja“, svoja raziskovanja pa sedaj širi po slovenskem etničnem območju. Poleg zanimivega imena tičnice skrivajo v sebi številne skrivnosti, ki jih g. Sever sistematično beleži, proučuje in odkriva nenavadne povezave iz življenja naših prednikov. Čeprav iz obdobja gradišč (kamor sodi tudi halštatsko obdobje okrog 8. stoletja pred našim štetjem) ni ohranjenih nobenih pisnih virov, pa nam številna sporočila s tičnic lahko pomagajo pri ponovnem odkrivanju sobivanja z naravo – tako pri odkrivanju življenja naših pradavnih prednikih kot za današnje preživetje.
To izredno dragoceno delo na področju ledinskih imen so kot sorodno točko svojih raziskovanj prepoznali tudi sodelavci Inštituta Urbana Jarnika, kjer že več let načrtno beležijo ledinska in narečna imena na Koroškem.
Med najbolj zagnanimi je gotovo Jozi Pack iz Trabesinja, skupaj s partnerkoAno Koren sta bila gostitelja tega delovnega srečanja na svoji domačiji. Na sliki med pregledom zemljevidov, na katerih se pojavlja ime Tičnica v različnih oblikah, velikokrat pa je v bližini tudi Gradišče.
Med udeleženci srečanja sta bila tudi Martina Piko Rustia s Slovenskega narodopisnega inštituta Urbana Jarnika in Rudi Merljak z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Gospa Ana je poskrbela za čudovit jabolčni kruh, ki ga na Koroškem imenujejo kar štrudel, čeprav je iz kvašenega testa.
Izmenjava daril – knjige g. Severja in zemljevidi Kotmare vasi in Škofič s slovenskimi ledinskimi, krajevnimi in hišnimi imeni.
Gospod Jozi nas je povabil še na ogled zelo kvalitetne zasebne zbirke, opremljene na temo zgodbe lanu – od rastline do končnega izdelka.
Na stenah so nameščeni zemljevidi s slovenskimi ledinskimi in hišnimi imeni, ki so jih v letu 2010 uspešno vpisali v register Unescove dediščine v Avstriji. Za to aktivnost so 2012 prejeli tudi nagrado Naša Slovenija 2011 – v istem letu in isti kategoriji, kot jo je Zavod Parnas prejel za projekt Tu malajne ni vse proč palu.
Sledil je še pregled terena, kjer se pojavi ime “Tičnica” z več prepoznavnimi elementi, ki jih podrobneje spremlja g. Sever.
Oblasta vzpetina z uravnavo na vrhu …
Imeli smo dobrega vodiča, ki nam je, opremljen s kartami, razkazal vse skrite kotičke – Vinko Wieser (Slovensko prosvetno društvo Gorjanci) v živahnem pogovoru s popisovalko krajevnih in ledinskih imen Magdo Errenst (Slovensko prosvetno društvo Edinost Škofiče).
Narava posluša 😉
Med ogledom …
Pod Tičnico zanimiva kamnita tvorba – baba ali dedec …
Že naši predniki so znali prepoznati prelepe razgledne točke.
Nadaljnji projekti so že na vidiku. O tem pa več kdaj drugič!
Foto: Metka Starič