Iz velikolaškega okraja (3)

O ljudskem zdravilstvu

Bradavice

Spominjam se še iz otroštva, ko so se pogovarjale ženske, kako je grdo, ko imajo bradavice po rokah. Pa to je tudi razpokalo in bolelo, ko so pripravljale svinjsko krmo.

Pa je ena ženska rekla: »Saj to se da pa odpraviti.«

Pa se druga oglasi: »Ja, kako?«

»Ja, veš,« pravi, »to moraš eno malo odrezat, pa v cvirn zavezat, pa tisto vržeš čez ramo ali pa pod en kamen podložiš, pa ne smeš nič pogledat, kam je tisto padlo. Kar pustit, pa znemar, čist znemar pustit, pa boš videla, se boš vseh znebila.«

In ta ženska je res to naredila.

»Veš, Ihana, poglej moje roke, kako so čiste, ko si mi ti povedala, za to odpravo bradavic, poglej, kako imam jaz čiste roke!«

»No, vidiš, pa brez kakšnega posebnega truda. Pa imaš spet lepe roke.«

»Ja, prav hvaležna sem ti.“

Po posnetem pogovoru z Vero Gorjup iz Roba (9. 1. 2015)

 

Umivanje z mlečnimi penami proti lišajem

Pri sosedu, pri Florjanu sem videla. Ko je molzla, so se pene naredile. Pa je zmeraj s tistimi penami otroke namazala, da ne bi bili lišajevi. Ne vem, kaj je pomenilo lišajev, so pa rekli: »Je bil ves lišajev.« Ko je golido prinesla, sem lonček pristavila, pa je pene pobrala.

Majhni otroci so imeli tudi obdobje, ko so rekli: »Fircgarje ima, je ves pikast.« To so bili mozolji, prav drobne krastice. Po obrazih so jih imeli.

Prej niso k dohtarju hodili, samo če se je kdo polomil ali pa za kakšen slepič. Drugače so pa vse doma zdravili. Moja mama je imela vse v platnenih vrečkah za zavezat:  pelaj, ajbiš, žajbelj, rman, tavžentrože, ali jih ni nikjer več, pa je imela mama šnitlah – drobnjak, lukek … Ona je to posušila, menda je kar zdrobila. Ne vem, kako je to uporabljala, to je bilo vse za čaje pa za začimbe.

Po posnetem pogovoru z Vero Gorjup iz Roba (9. 1. 2015)

 

Umivanje z binkoštno roso

Etnologinja Pavla Štrukelj se je v letu 1960 pogovarjala s takrat 83-letno Frančiško Gradišar iz Bavdkov pri Robu (doma je bila iz Neredov). Iz njenih zapiskov, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, prihaja tale zapis:
»Binkoštna rosa je zelo pomembna. Če so se umivali pred sončnim vzhodom z binkoštno roso,  so izginile vse pege z obraza in če so ga oči bolele, so ga nehale boleti, ali če je imel mozoljčke, so tudi izginili. To roso so tudi nabirali s prtom in jo potem ožemali v steklenico.

Če je katerega božjast metala, so zdravili tako. Vzeli so: roso od binkošti, žegnano vodo od treh kraljev in tri ogeljčke, katere je dobila v zemlji rastline metlike. To je moral izpiti. Vendar dotični bolni ni smel vedeti, kaj je vse skupaj. Te tri ogeljčke je dobila na kresni dan točno ob 11. uri dopoldne. Te je izkopala izpod koreninic pri vrhu metlike, ki je rastla v gredi. Ta rastlina je podobna pelinu. Če je to uro zamudila, ni dobila ogeljčkov. Ko so skupaj zmešali, so dali nekaj rose, vode in nekaj prahu od ogeljčkov. To pomaga pri tej bolezni, seveda mora verovati v to. Tudi za mrzlico je pomagalo.«

Vir: Gradivo Orlovih terenskih ekip (Slovenski etnografski muzej)

 

So imeli ene vraže, nekaj za slabo, nekaj za dobro. Se pa še dobro spomnim, da so se potem iz vraž norčevali. Na binkoštno soboto ali nedeljo so se hodili z roso umivat – zjutraj vstat pred sončnim vzhodom, ko je bila že travca, da boš lep, da te ne bo nobena bolezen prijela. Pa sem slišala, da so se takole norca delali:

O preljuba binkoštna rosica in ti presveta devica …

… o ti prekleti drek …

Saj veš, kako so prej hodili, tam deleč je bilo stranišče …

Z roso sem se še jaz umivala na vrtu doma pri hiši.

Po posnetem pogovoru z Vero Gorjup iz Roba (9. 1. 2015)

 

Pripravlja: Metka Starič

 

Fotografiji: Rosa na ivanjščici in na peruniki (Foto Vladimir Peček)

Preberete lahko tudi:

Iz velikolaškega okraja (2)

Iz velikolaškega okraja (1)