Nosilke dediščine na 6. srečanju kulturne dediščine Slovenije na Ptuju

Na povabilo Koordinatorja varstva kulturne dediščine in Pokrajinskega muzeja Ptuj smo v soboto, 20. maja 2017, nosilke dediščine priprave poprtnikov  s predstavitvami in s priložnostno razstavo sodelovale na Srečanju kulturne dediščine Slovenije na Ptuju. V organizaciji Zavoda Parnas je na srečanju sodelovalo kar 5 od 12 skupin nosilk s 17 predstavnicami (Loški Potok, Sodražica, Cerknica, Velike Lašče in Dobrepolje, Svibno in Radeče).

PROGRAM

Na Ptuj nas je pripeljal mini avtobus podjetja Point iz Ribnice. Med vožnjo so se posamezne nosilke predstavile ostalim, saj je bila to lepa priložnost, da se za nadaljnje skupne akcije tudi osebno bolje spoznamo.  Na Ptuju so organizatorji pripravili dogodek v stolpu, kjer je danes Miheličeva galerija.

S seboj smo prinesli 7 poprtnikov oz. župnekov in jih uredili v lično razstavo. Predstavitev poprtnikov smo dopolnili s potujočo razstavo Poprtnik ali župnek, ki jo je v lanskem letu pripravil Zavod Parnas.  Poleg poprtnikov je bila na razstavi predstavljena tudi prleška gibanica s Koga.

Obiskovalce 6. srečanja kulturne dediščine Slovenije sta najprej nagovorila direktor Pokrajinskega muzeja dr. Aleksander Lorenčič in ptujski župan Miran Senčar. Sledile so predstavitve, med katerimi je še posebej izstopala predstavitev dr. Nene Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja (Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine Slovenije), ki je primerjala certificiranje kulinarike z Unescovo konvencijo o varovanju nesnovne kultrne dediščine. Opozorila je tudi na dosedanje izkušnje ob pripravi predlogov za umestitev slovenske nesnovne dediščine na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri Unescu.  Lucijan Cencič z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je predstavil možne oblike certificiranja prehranskih izdelkov, dr. Maja Godina Golija z ZRC SAZU pa je prikazala svoje izkušnje s prvih vpisov v Register.

Po predstavitvah je Lili Mahne podala pobudo, da bi vpis v Register nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo imel večjo težo tudi na Ministrstvu za kmetijstvo, pri zagotavljanju pogojev za odprtje dejavnosti priprave tradicionalnih izdelkov na kmetijah. Odgovor s strani g. Cenciča je bil, da imajo ob sprejemanju zakonodaje vsi možnost, da podajo svoje pripombe, tudi nevladne organizacije, Ministrstvo pa v čim večji meri poskuša pobude upoštevati, ko je zakon sprejet, se ga je potrebno držati. Ga. Židov in ga. Pukl iz SEM sta ugotavljali, da je v Sloveniji delo različnih ministrstev večkrat nepovezano in neusklajeno.

Majda Tekavec  je izrazila pomislek o komercializaciji poprtnikov. Obstaja nevarnost, da večja pekarska podjetja  ohranijo le še estetsko vrednoto poprtnika, zanemarijo pa vse ostale in kdo je tisti, ki v takem primeru opuščanja dediščinskih vrednot lahko kaj ukrene. G. Cencič je na to odgovoril, da je certificiranje izdelkov odprto za vse, in da tako ni možno preprečiti, da se poprtnike umesti tudi v večje trgovske verige. Adela Pukl je pojasnila, da vpis v Register nesnovne dediščine ne pomeni zaščite dediščine oz. njenega certificiranja, ga. Židov pa je poudarila, da je zato še kako potrebno delovati na zavedanju skupnosti o celostnem pomenu in ohranjanju nesnovne dediščine v lokalnih okoljih.

Po odmoru smo besedo dobili nosilci dediščine, ki smo lahko predstavili svojo dediščino in način delovanja pri njenem ohranjanju, v razgovoru, ki je sledil pa odprli nekaj vprašanj glede nadaljnjih akcij. Metka Starič je predstavila organiziranost vseh skupin nosilcev dediščine priprave poprtnika preko Zavoda Parnas, ki tesno sodeluje s Koordinatorjem. Nosilci so pri svojih akcijah povsem samostojni,  njihove predstavnice pa pri skupnih akcijah sodelujejo kot prostovoljke v Parnasu. To, da so nosilci povezani v neformalne skupine gospodinj,  omogoča večjo širino in vključenost vseh. Zaradi resnega pristopa nosilcev so bili z vsebinami priprave poprtnikov tako letos uspešni že tudi na prvih evropskih razpisih.

Zelo sporočilna je bila misel Marjane Dolinšek, predstavnice skupine gospodinj iz Svibnega in Radeč, da so se gospodinjo šele po vpisu v Register in vključitvi v akcije zavedle, kako pomembna je naloga, ki jo opravljajo, ko ohranjajo dediščino priprave poprtnika v svojih družinah. Prej so to jemale kot nekaj samoumevnega. Majda Tekavec je opozorila na stalno prisotnost na terenu, kjer je pomembno, da se ohranja raznolikost priprave poprtnikov, Marija Levstek iz Sodražice pa na pomen samoorganiziranosti gospodinj, ki lahko z dobro voljo in s konkretnimi akcijami natančneje raziščejo teren – tako jim je v Sodražici uspelo najti kar 34 nosilk, in jih vpisati v Register, organizirane kot del nevladne organizacije pa lahko tudi pridobijo finančna sredstva s strani občine. Anica Car iz Loškega Potoka je opisala posebnosti njihovega župneka tako v okrasju kot tudi v obredih ter njihove akcije, ki jih izvajajo pod okriljem Društva upokojencev Loški Potok, Ana Ivančič pa je predstavila, kako društvo poleg številnih ostalih aktivnosti vključi v svoje akcije tudi ohranjanje dediščine priprave župnekov.

V razgovoru je Milka Debeljak opozorila na pomen prenašanja dediščine na mlajše rodove – tako v družinah kot na delavnicah za šolarje. Dr. Nena Židov je pojasnila, kako pomembno je poleg opisa izdelka in priprave poprtnikov zabeležiti tudi načine ohranjanja te dediščine in obrede, ki se nanj navezujejo. Dr. Maja Godina Golija  je opozorila na pomen sodelovanja terena pri popisovanju, saj imajo strokovnjaki omejena tako sredstva kot čas, in s povezanim delovanjem in dobrimi informatorji lahko dosežejo bistveno več. Pogovor, ki ga je povezovala Adela Pukl s strani Koordinatorja, je predvsem prinesel veliko potrditev nosilcem.  da smo kot nosilci priprave poprtnikov na pravi poti. Udejanjamo namreč načelo Unesca, da je resnična odgovornost za ohranjanje dediščine v rokah skupnosti.

 

Vsak od udeležencev je prejel zbornik s srečanja, v katerem so objavljene tudi fotografije vseh sodelujočih nosilcev. Po uspešno zaključenem srečanju je sledila še pokušina izdelkov in bogata pogostitev, za katero je poskrbel gostitelj – Pokrajinski muzej Ptuj, vsi obiskovalci srečanja pa smo bili še gostje razstave Dobrote slovenskih kmetij.

Za vso pomoč in organizacijo se najlepše zahvaljujemo ge. Anji Jerin iz SEM in Andreju Brencetu, kustosu Pokrajinskega muzeja Ptuj, Pokrajinskemu muzeju Ptuj pa se prav lepo zahvaljujemo tudi za pokritje stroška avtobusa. Po zaključnem razgovoru na povratku se je pokazalo, da si nosilci tovrstnih srečanj še želimo, saj predstavljajo veliko potrditev našega dela tudi s strani stroke. Pa tudi pri naših akcijah za umestitev priprave božičnega kruha na Unesco smo povsem na pravi poti 🙂