Zaključki okrogle mize “Priprava poprtnikov kot živa mojstrovina Slovenije”,
ki je potekala v okviru 3. državne razstave poprtnikov in drugih prazničnih božičnih kruhov (organizatorji: DPŽ Dobrepolje Struge v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije, Zavodom Parnas in Občino Dobrepolje) v petek, 11. decembra ob 16.30 v modri dvorani Jakličevega doma na Vidmu v občini Dobrepolje
Gostje okrogle mize: Marjeta Keršič Svetel, ddr. Verena Vidrih Perko, Jožica Grandovec, Klara Debeljak, moderator Jože Starič.
1. Za dediščino smo odgovorni sami, ne država, ministrstvo ali Unesco. Ni pomembna zaščita, ampak da dediščino živimo ljudje. Ohraniti je potrebno pestrost receptov in načine priprave poprtnikov – ni nujno, da je rešitev za dediščino vedno v zaščiti izdelkov, ker omejuje pestrost in število izdelovalcev.
2. Evropske konvencije zagovarjajo odpiranje muzejev javnosti in participativni pristop pri varovanju kulturne dediščine, zato mora sodelovanje javnosti in strokovnih služb (muzeji, ZVKD, Ministrstvo za kulturo) potekati v obeh smereh. Okrogle mize so dobra oblika za tovrstno komunikacijo. Prisotnost nesnovne dediščine priprave poprtnikov po Sloveniji, ki jo je Koordinator varstva žive kulturne dediščine izpostavil kot potreben element pred razglasitvijo žive mojstrovine Slovenije, bomo evidentirali s pomočjo strokovnih služb. V sodelovanju z Muzejem Ribnica Rokodelskega centra Ribnica bomo pobudo za evidentiranje poslali slovenskim muzejem.
3. Kulturna dediščina se ves čas razvija. Kar danes počnemo, bo mogoče v prihodnosti dediščina. Pomembno vlogo pri varovanju kulturne dediščine priprave poprtnikov nosi interpretacija dediščine – v smeri komuniciranja in načrtovanja doživetij. Poprtniki se razvijajo v smeri likovnih umetnin, pomembno pa je, da ohranijo tudi svoj simbolni pomen (obredni kruh).
4. Poprtnike in njihovo pripravo lahko povežemo s kreativnim turizmom – ne kot celoletno ponudbo in masovni turizem, ampak v omejenem času in za omejeno število ljudi. Ponudba pri poprtnikih je vzdušje, ki se ga včasih ne da direktno prodati, zato je dobro delovati preko mreženja (stojničarji, gostinci, …). Ni etično sporno na račun dediščine služiti denar. Vendar pa s trženjem ne smemo uničiti vrednot dediščine. Vsaka dediščina potrebuje svojo zgodbo – tudi pri vključevanju poprtnika v gostinsko ponudbo obvezno sodi zraven zgodba (ponudba poprtnika s čajem – skupaj z zgodbo).
5. Pri pripravi proizvodov za trženje, ki so vezani na pripravo poprtnika, se gospodinje srečajo z različnimi zakonskimi določili. Dajemo pobudo za boljše medresorsko povezovanje med Ministrstvom za kulturo, kjer se evidentirajo kot nosilke dediščine, in Ministrstvom za kmetijstvo, ki določa pravila izvajanja dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (peka kruha, peciva in slaščic, izobraževanje na kmetiji …).
6. Razne zbirke in objave receptov pomagajo ohranjati znanje in recepture – po drugi strani pa jih odtujijo skupnosti, kjer so se recepture izoblikovale. Še bolj kot finančna plat, je nosilcem tradicionalnih znanj pomembno priznanje o tem, za čigavo modrost pravzaprav gre – in to je tudi njihova neodtujljiva pravica.
Zapisala: Metka Starič
Priloga: Lista udeležencev na okrogli mizi (41 prisotnih)