PARNAS Zavod za kulturo in turizem, Velike Lašče info@zavod-parnas.org +386 41 833 456

S francoskimi naravovarstveniki o velikolaškem turizmu

Pred tedni zazvoni telefon: “Živjo, Gregor tukaj. Veš, tisti Francoz Philippe, s katerim sva te lani obiskala v Robu, je sedaj tukaj s skupino prijateljev in radi bi podrobneje spoznali vaše delo.”

Še isti večer sva se z lokalno vodnico in Parnasovo prostovoljko Martino Tekavec napotili v Dom na Kureščku in štirim francoskim navdušencem nad našo divjo naravo predstavili Parnasov način delovanja in naše vrednote. Tako so bili navdušeni, da smo se dogovorili še za terenski ogled v enem od naslednjih dni.

Zadnji dan njihovega obiska so se tako v spremstvu našega sodelavca Branka Dolinarja in Metke Starič odpravili raziskovat botanične posebnosti Mišje doline in Kobiljega curka. Martina, ki so jo zadržale študijske obveznosti, pa je kljub temu poskrbela, da so lahko doživeli tudi gostoljubnost slovenskega doma. Zvečer smo naše druženje zaključili ob pivu v Roziki, Jože Starič pa je z njimi opravil še zanimiv pogovor – objavljen je tudi v občinskem glasilu Trobla.

 

 

Tistih, ki si želijo na obalo, gozd ne zanima  – tega ne morete spremeniti

Pogosto se pogovarjamo o turizmu in razmišljamo, kakšni turisti bi lahko prišli v naše kraje. Ob tem spregledamo skupine francoskih turistov, ki že skoraj 20 let vsako leto prihajajo občudovat naše gozdove in življenje v njih. Philippe Dore, ki je zaposlen v farmacevtski industriji in Christian Gauberville, upokojeni inženir gozdarstva, sta pred leti pričela in vsako leto navdušita še koga. Letos sta bila to Philippe Kuligowski, upokojeni rečni nadzornik, in Daniel Lombard, direktor občinske uprave. Po doživetem raziskovanju Kobiljega curka in Mišje doline smo se na večer pred njihovim odhodom pogovarjali o tem, kaj jih privlači v naših krajih.

Jože: Že več let se redno vračate v Slovenijo. Kdaj ste začeli obiskovati naše gozdove?

Christian: Leta 1997. Smo naravovarstveniki s spoštovanjem do sesalcev, ptičev in drugih živali. V Franciji lahko ljubitelji narave opazujemo predvsem ptice. Sanje francoskega naravovarstvenika pa so opazovanje velikih zveri – volka, risa in medveda. In ena od držav, v katerih jih je možno opazovati, je  Slovenija. Naš prijatelj, ki je bil pred nami v Sloveniji, nam je svetoval, naj obiščemo območje med Ljubljano, Kočevjem in Mašunom. In tako sva se v letu 1997 s Filipom odločila, da obiščeva Slovenijo.

Jože: Torej v Sloveniji poznate že vse, naše medvede celo po imenih?

Philippe D.: Ha, ha. Vemo … nekaj malega o vašem gozdu, ki pa ga je nemogoče do konca spoznati. Vsakič, ko se vrnemo, raziskujemo drugačne, nove vsebine. Tokrat smo spoznali Metko, Martino, Branka in ostale sodelavce zavoda Parnas. Vedno se je vredno vrniti, ker tu je, vsaj zame, pravi gozd, naravni gozd, tu je posebna atmosfera, ki je drugačna od tiste, v kateri živimo mi. Seveda imamo gozdove tudi pri nas, vendar so čisto drugačni. Sem naravovarstvenik in želim najti pravo, divjo naravo. In tukaj jo imate.

Christian: Ena od sestavin divjega gozda so tudi velike zveri. Vedno se z zadovoljstvom vračamo.

Jože: Iz katerega dela Francije prihajate?

Philippe D.: Živimo južno od Pariza, ob reki Loare, tam je veliko gradov in z njimi povezanih zgodb. Imamo tudi gozd, a ne takega kot vi.

Christian: Pri nas imamo gojen gozd, ki je čisto drugačen. Razlike nastajajo zaradi upravljanja z gozdovi. Pri vas imate dinarski gozd. Načelo sonaravnosti pri gospodarjenju z gozdovi  daje posebne rezultate, v smislu bolj divje narave. V Franciji je to precej drugače. Tudi pokrajina je zato drugačna. Nimamo volkov, risov … razen medvedov, ki so jih iz Slovenije naselili v Pireneje.

Jože: A ne za dolgo … zaradi vaših kmetov …

Christian: Da, tam imajo  veliko konfliktov. Zdaj torej veste, zakaj uživamo pri vas. Občasno se srečamo z domačini, kot ste vi, Martinina mama Majda je bila nadvse prijazna, zelo smo bili zadovoljni.

Jože: Ampak vi niste tipični turisti …

Christian: Tako mislite?

Jože: Niste tipični turisti. Kaj mislite, bi bilo možno priti z avtobusom, in potem se 50 ljudi zapodi v gozdove?

Philippe D.: Ne, ne, seveda ne. Ker spoštujemo gozd in naravo. In če hočeš  raziskovati naravo, je pomembno, da si sam, lahko s prijatelji, kot smo mi,  predvsem pa v malih skupinah. Drugače je to »biznis«. Ker tako uničiš ves gozd. Na tak način nikoli nisem razmišljal o obiskih Slovenije.

Christian: Ampak imate prav. Nismo »take vrste«  turisti. Možno je seveda priti tudi tako in spoznavati drugačne stvari.

Jože: Včasih razmišljamo, da za turiste naše območje ni dovolj zanimivo. Imamo le en velik grad, sedaj zaprt, nimamo naravnih spomenikov kot sta Postojnska jama ali Cerkniško jezero, a zdaj razumem, da vi razmišljate drugače: vredno je obiskati te kraje.

Philippe D.: Meni je zanimivo, ker sem naravovarstvenik in ljubim naravo. To je prvi razlog. Poleg tega smo vsi evropski državljani. In če želimo skupaj graditi Evropsko skupnost, moramo poznati svoje sosede. In vi ste naši sosedje. Za nekoga, ki živi v Parizu in pride sem, je pokrajina popolnoma drugačna. Lahko ostane le dva ali tri  dni. Lahko obišče grad, v dobri  gostilni pokusi lokalno hrano, ker je popolnoma drugačna, obišče kras, ker tega nimamo pri nas. V vsakem primeru raziskuje.

Christian: V Franciji je čedalje več ljudi, ki želijo nekaj dni delati in preživeti v naravi. Mislim, da bo čedalje več ljudi, ki se bodo ustavili pri vas. Seveda pa bodo želeli vedeti, kam lahko gredo, kje se lahko ustavijo, kje je hotel, kje so kmetije, kjer dobijo kosilo. Turizem na kmetijah je nov koncept, v Franciji povpraševanje po njem narašča. Ljudje živijo in jedo na kmetijah. Francoske goste je najlaže nagovoriti preko interneta, jim posredovati ustrezne informacije. Prepričan sem – če bodo slišali za vas, bodo začeli prihajati.

Jože: Kaj nam po skoraj 20 letih obiskovanja Slovenije lahko svetujete – kaj bi morali spremeniti, da bi bili  bolj prijazni do turistov?

Philippe D.: Najprej moramo vedeti, da nismo v Franciji in da je tu druga kultura. Slovanska kultura. In ta je malce drugačna, verjetno je podobno na Poljskem, v Bolgariji, pogovarjali smo se že o tem. Ljudje so na začetku previdni, nezaupljivi do tujcev … a v resnici niso slabi. Potrebno bi bilo, da spregovorijo z njimi, da jih poskušajo razumeti, kdo so, kaj v resnici hočejo, kaj bi radi videli. Včasih moramo v gozdu domačinom pokazati tudi dovolilnice, ki jih za gibanje po gozdu in uporabo lovskih prež kupimo od pristojne lovske družine. Nekateri narodi, npr. Italijani so v komunikaciji povsem drugačni – včasih je to dobro, včasih ne. Sam mislim, da se je potrebno z ljudmi pogovarjati in potem korak za korakom zgraditi  pristne medsebojne odnose. Boljše je tako, bolj iskreno. Z Gregorjem, oskrbnikom doma na Kureščku, smo zdaj dobri prijatelji, naš odnos pa smo zgradili postopoma.

Christian: Tukaj morda razmišljam malo drugače od Philippa. Če govoriš s Francozom in omeniš, ali pozna Škotsko, jo vsi poznajo, vsaj po imenu. Poznate Slovenijo? Tu je malce zmede … med Slovenijo in Slovaško, zmešnjava glede nekdanje Jugoslavije. Ko razlagam prijateljem, kako je Ljubljana ljubko mesto, je večina ne pozna. Veliko Francozov še vedno vidi Slovenijo kot članico nekdanjega vzhodnega bloka. Povprečen Francoz o Sloveniji ne ve veliko. Mislim, da lahko slovenska ambasada v Franciji veliko naredi v smeri popularizacije in promocije Slovenije.

Jože: In kako lahko promoviramo tak turizem, ki je vam všeč? To ni Postojnska jama – nikoli ne bomo videli toliko turistov, letno jo obišče pol milijona ljudi.

Christian: Upam, da jih pol milijona k vam ne boste dobili – bi imeli najbrž kar nekaj težav s prenočišči (smeh).

Philippe K.: Če hočete promovirati tovrstni turizem, je nujno, da imate na voljo sobe po domovih, npr. po sistemu prenočišč z zajtrkom (bed and breakfast). To je med Francozi nadvse priljubljeno. Ko prideš v slovensko družino, se z njimi lahko pogovarjaš in spoznaš slovensko kulturo. To je bolje kot v hotelu.

Christjan: Dobra izbira je tudi turizem na kmetijah – kot sem že povedal, je to zdaj pri nas v modi. Jesti naravne domače proizvode, ki jih pridelajo na kmetijah. Pomembno je tudi, da iskanje prenočišča ni zapleteno in ne traja dolgo.

Philippe K.: Ko je bila Slovenija še v Jugoslaviji, je bila v Franciji zelo poznana destinacija Hrvaška, drugi deli Jugoslavije, kot npr. Slovenija, Črna gora ali Makedonija pa ne toliko. Vsi so si želeli obiskati Dalmacijo.

Jože: In če želijo francoski turisti na Hrvaško, je Slovenija kot prehodna država zanje motnja, čez katero se morajo prebiti, pa še cestnino morajo plačati.

Philippe D.: Veliko Francozov ima rado morje. Hrvaška je v tem smislu zelo eksotična. Z vsem spoštovanjem do gozda, toda tistih, ki si želijo na obalo, gozd ne zanima. Tega ne morete spremeniti.

Christian: Če lahko organizirate nekaj postankov (za 1-2 dni) za manjše skupine, zanje pripravite  programe opazovanja narave in spoznavanja kulture dediščine, bi lahko imeli več turistov.  Ne samo narava in ne samo kultura, ampak oboje skupaj. Če bi vedeli, kaj bodo lahko doživeli in kje bodo lahko prebivali, bi jih prišlo več.

Jože: Mogoče boste naslednjič presenečeni, kako se bo pri nas vse spremenilo … Vidim, da ste kot pravi naravovarstveniki naročili pivo z zelenimi nalepkami?

Philippe D.: No, smo opazili da obstaja tudi drugačno pivo. Ampak tega nam je prvič ponudil Gregor in nam je všeč.

Pogovarjal se je Jože Starič

Foto: Metka Starič