Warning: getimagesize(/home/zavodp26/public_html/w/images/news/slep10.JPG): failed to open stream: No such file or directory in /home/zavodp26/public_html/w/wp-content/plugins/wonderm00ns-simple-facebook-open-graph-tags/public/class-webdados-fb-open-graph-public.php on line 903

Geološka pot v Kobilji curek primerna tudi za slepe – preverjeno

Ob pripravi geološkega otoka pred Parnasovim centrom v Robu smo mislili tudi na slepe. Relief Aleksandra Arharja ponuja kar nekaj izhodišč za lažje spoznavanje kamnin na Geološki poti v Kobilji curek.


Pri pregledu Geološke poti v Kobilji curek nam je na pomoč priskočila Sabina Dermota. Sabina je slepa in loči le svetlobo od teme, a to je ne moti, da ne bi živela nadvse polnega življenja. Z njenim Baronom – psom vodnikom – sta nerazdružljiva že skoraj dve leti.

Zanimalo nas je, koliko je naša geološka pot primerna tudi za ciljno skupino slepih in slabovidnih, s Tomažem Verbičem pa sva pridobivala dodatna znanja za animacijo slepih na tematski poti.


Sabina je na maketi pred centrom spoznala obliko terena v okolici Roba, linijo rimske zapore, slap Kobilji curek in različne kamnine ob poti, ki jih je Aleksander Arhar oblikoval v različnih oblikah – krogcih, kvadratih, pravokotnikih … Kaj pomenijo, je razbrala iz legende, otipala kamnino in nad njo še v brajici prebrala napise. Navdušena je bila nad načinom predstavitve skozi to umetniško stvaritev. Tudi kamni v geološki klopci so na otip različni – torej geološki otok ponudi napoved, kaj bomo lahko spoznavali na poti.


Geološka pot v Kobilji curek je speljana po lepi gozdni cesti in precej točk je tik ob njej, tako da so lepo dostopne. Peščenjak ni bilo težko prepoznati, …


… s pomočjo tipa pa je lahko opazovala tudi nagnjenost zemeljskih plasti. “Spodnji del, ki je bil mehkejši, je odneslo, trša kamnina pa se je ohranila …” je razlagal Tomaž Verbič.


Na drugi točki spoznamo tuf, kamnino vulkanskega izvora. Njene ostre robove so znali izrabiti že v prazgodovini, saj so jo uporabljali kot rezila.
Sabinin spremljevalec Andrej si je dodatno nabiral znanja s pomočjo tiskanega vodnika.

Kljub temu, da je Baronu nadvse prijala hladna kopel Kobiljega curka, smo ga privezali na povodec – in upoštevali navodila gozdarjev za obnašanja v gozdu – zakaj bi izzivali medvede po nepotrebnem?


Med potjo seveda nismo mogli mimo številnih divjih orhidej, ki so v tem času že lepo razcvetene. Ko je Sabina spoznavala rjavo gnezdovnico, ki je brez klorofila in zato vedno rjava, je pripomnila, da je čisto podobna kukavici. “Nisem vedela, da so to pravzaprav divje orhideje,” je bila navdušena.


Sabini tudi kladivo ni predstavljalo nobene ovire, ko ji je uspelo odkrušiti kos dolomita, je takole komentirala: “Čisto po žensko, začnem tolči po celem in se seveda nič ne odkruši. Ko pa mi je Tomaž svetoval, naj poskusim tam, kjer se kamen drži le v zgornjem delu – kot previs, potem je pa šlo.”
Hmm, priznam, da je nasvet tudi meni koristil 😉


V zadnjem delu poti – že v območju gozdnega rezervata Kobilji curek, se pot zoži v stezo, ki vodi preko številnih korenin in kamnov prav do slapa. Ta del poti je Sabina premagala s pomočjo spremljevalca Andreja, ki se ga je prijela za komolec in mu sledila brez težav. Ker je zagnana pohodnica – za rojstni dan se je povzpela celo na Mangart, tudi s tem delom poti ni imela nobenih težav …


… in cilj je bil kmalu dosežen. Še spominski posnetek: “Oglasi se,” je naročila fotografu, “da bom vedela, kam naj se obrnem.”


Tudi povratek je minil brez težav in preden smo si oddahnili v centru, se je Sabina s pomočjo prstov še enkrat sprehodila po prehojeni poti. “To maketo moraš uporabiti dvakrat, da veš, kam boš šel in da pogledaš, kje si bil …”


Med pogovorom o tem, kaj bi lahko še izboljšali, nama je Sabina predlagala kar nekaj zanimivih novosti. Ob vprašanjih Simone Fajfar, ki se nam je pridružila, je Sabina predstavila tudi številne zanimive aktivnosti, ki se jih loteva – med drugim je zagnana radioamaterka, celo alpska smučarka – na zadnjem DM-ovem teku za ženske pa je zavidljivo razdaljo pretekla skupaj s prijateljico!

Ne morem si kaj, da ne bi zaključila s Sabinino mislijo, ki mi je potrdila, da smo se lotili vsebin s prave strani: “Lepo je, da ste se s tematsko potjo spomnili tudi na nas, slepe, da bi nam približali vaše lepote in prav bi bilo, da jo obišče čim več slepih. Tako zaradi geoloških vsebin, ostankov rimskega zidu kot zaradi same narave in spokojnosti doline Kobiljega curka. Še bolj pa se mi zdi pomembno to, da s tem osveščate tudi ostale, da ni vsem ljudem dano videti.” “Pa ne gre samo za slepe, v bistvu s tem opozorite tudi na vse ostale drugačnosti,” je dodal Andrej.

Hvala obema, za bogate izkušnje in znanja za vodenje oseb s posebnimi potrebami in potrditve, da smo na pravi poti!

Metka Starič