Na povabilo Marije Levstek iz Sodražice sem obiskala delavnico peke župneka v Sodražici. Nekatere gospodinje so se že vpisale na seznam gospodinj Ribniške doline kot nosilke dediščine, druge so to počele prvič. Oglejte si kratko reportažo.
Povezane so v aktiv žena Šedržanke (poudarek je na dr). Sila aktivna skupina, ki skrbi tudi za redne objave v sodraškem občinskem glasilu Suhorobar, sicer pa so sekcija Turističnega društva Sodražica.
Dobile so se pri Mariji, ki je za to priložnost posodila svojo kuhinjo ter zakurila še kuhinjski štedilnik s pečico (na drva).
Testo so zamesile po receptu Martine, ki ga je podedovala od svoje mame Mimi Ruparčič (l. 1931), ta pa od stare mame Frančiške Ruparčič (l. 1901), obe sta bili po rodu iz Loškega Potoka (kraj Retje).
Župnek
1 kg bele moke
1/2 l mleka
2 žlički soli
2 žlički sladkorja
0,5 dl olja
1 kocko kvasa
1 jajce za premaz
Moko preseješ v skledo, ob robu dodaš sol. V jamico nadrobiš kvas, dodaš sladkor in malo toplega mleka ter malce premešaš z malo moke. Pustiš kako minuto, nato dodaš olje in mleko ter zamesiš testo.
Testo počiva pol ure.
Nato približno 1/2 testa namestiš v nižji okrogel model in ga z rokami potlačiš. Iz preostalega testa spleteš dovolj dolgo kito, da jo lahko položiš naokrog ob robu testa.
Oblikuješ še okraske – jezuščka in tri golobičke, ki predstavljajo tri svete večere. Jezušček ima iz tankega in dolgega svaljka zvito telo (kot so nekdaj dojenčka povijali s povoji), za glavo narediš kroglico in jo namestiš na vrhu telesa. Oči, nos in usta oblikuješ iz jabolčnih pečk.
Golobičke narediš iz daljšega svaljka testa, ki ga zavežeš v vozel, repek nekajkrat zarežeš z nožem v pahljačo, na glavi pa s pomočjo pečke oblikuješ še kljunček.
Župnek naj na hitro vzhaja (ne preveč, le 10-15 minut), nato ga premažeš z jajcem in pečeš na 180 stopinj C približno 45 minut, da postane zlato rumene barve.
Ob robu modela zarežeš z nožem in vzameš župnek iz modela.
Martina peče župnek vedno za božič, takrat ko se postavlja jaslice in smrečico in pri jaslicah potem počaka do svetih treh kraljev. Na tri kralje ga razrežejo, vsak dobi en kos (čeprav je že precej trd), po en kos pa razdelijo tudi živini.
Drug poprtnik je oblikovala Vida . Čeprav župneka ne peče, pa se še vedno spominja, da je župnek redno pripravljala njena stara mama Anika Rus (l. 1908), ki je bila doma iz Dolenje vasi pri Ribnici. Otroci so ob robu mize opazovali, kako je pripravljala okraske. Vedno ga je naredila malo drugače.
Oblikovala ga je kot hlebec. Okrog je položila kito, na njem je moralo biti toliko golobičk, kot je bilo pri hiši otrok. To so bili stalni elementi, medtem ko so se ostali lahko spreminjali
– včasih je iz testa oblikovala črke IHS in jih namestila na sredino,
– drugič je iz treh paličic testa oblikovala trikotnik, ki je pomenil Sveto Trojico (Oče, Sin in Sveti Duh).
– lahko pa je oblikovala križ.
Zelo zanimiv simbol (na poprtniku sem ga tukaj srečala prvič), pa je okrogla spirala, zvita iz zelo tankega svaljka testa. Napovedovala je nadaljevanje življenje in je bila obvezen del župneka – se je med delavnico spomnila neverjetnih podrobnosti Vida (stara mama je umrla, ko je bilo Vidi komaj 6 let). Župnek se je pri stari mami vedno pekel v krušni peči.
Župnek pripravlja tudi Marija, ki te tradicije od doma ni poznala, ji je pa mož svetoval, kako naj ga naredi po receptu in navodilih njegove mame Ivane Levstek (l. 1910) iz Hrovače pri Ribnici. Peče ga v obliki hlebca, na sredino položi jezuščka, ki leži na “kovterčku”, zraven položi 3 golobičke in kito.
Podobno ga peče tudi Marija, ki je po rodu iz Žlebiča, svoje znanje je prevzela od mame Helene Debeljak (l. 1921). Hlebec mora biti čim večji, peče se ga v peči. Okrog je kita, jezušček (kroglica za glavo in ovalen kos za trup) leži na posteljici, lahko je tudi pokrit.
“Picke” izdela malo drugače, ki kosa testa potegne kupček in ga oblikuje v obliko kroglice za glavo, preostali del splošči, zareže levo in desno za krila, široki rep pa pahljačasto nareže. Iz popra oblikuje pickam še oči. Pick je moralo biti toliko kot otrok, da je vsak dobil svojo.
Poleg čudovitih župnekov, ki jih lahko vidite na fotografijah, so oblikovale še posamezne golobice, ki so jih običajno botri podarili svojim krščencem. Izdelani so iz istega testa kot župnek, le pečejo se malo manj časa.
Obljubile so mi tudi, da bodo svoje poprtnike razstavile tudi na 3. državni razstavi poprtnikov v Dobrepolju (10. in 11. 12.2015)
V Sodražici se je ponovno pokazalo, da ženske, ki se poročijo v drug kraj, večinoma prinesejo s seboj znanja, ki so jih prevzele od svojih mam in starih mam ter nadaljujejo to tradicijo v novem domu. Tudi tu prevladuje izraz župnek (ne poprtnik), za katerega Ilja Popit v knjigi Od volkodlaka do klepca pojasni, naj bi “ribniški župnek ime dobil po slovanski krajevni enoti župa, iz katere izhaja tudi starodavno ime župan. Ti obredni kruhi zagotovo slave predvsem rojstvo, saj pridejo na mizo v času rojstva zdajšnjega božičnega Deteta, ki je seveda zamenjalo rojstva treh nekdanjih zimskih božičev. Ker marsikdaj kar 14 dni domači, hišni, tega kruha ne smejo jesti, čeprav je na mizi, pomeni, da je čas namenjen le pogostitvi božanskih gostov in prednikov. Nazadnje pa ga seveda použijejo člani župe. … Širjenje prebivalstva je seveda pozneje zahtevalo skrčenje gostov, ki se je nato omejilo le na hišne člane, toda na vse: ta kruh razkosajo in ga dobi vsakdo v hiši, ne le ljudje, ampak tudi domače in hišne živali.” (Popit, 2010)
Pripravila: Metka Starič