Med turističnimi zanimivosti velikolaške okolice je večkrat omenjen tudi slap Lehnjak. Kako je z dostopom do njega sva preverili s Parnasovo prostovoljko biologinjo in zavzeto gobarko Majdo Jakše Ujčič in med potjo poiskali še številne drobne zanimivosti.
Avto sva pustili na obračališču v Kobiljem curku (po gozdni cesti, ki vodi ob potoku Kobilji curek, se peljete do koder je možno). Pot je označena z modro-belo markacijo tematske poti Claustra, ki je v obliki zanke speljana z osnovne poti in se krožno vrača na osnovno pot po Rutah.
Na paririšču je bil kup posekanih dreves, kamor se je že naselila čudovita lesna goba – dlakava ploskocevka.
Odpravljanje posledic žledoloma je povzročilo, da je gozdna prometnica precej široka in dobro utrjena.
Ker pa se del poti prekriva s strugo, je dobra obutev pomemben kos opreme, v tem času so zadostovali pohodni čevlji, saj je bilo vode v strugi precej malo. Tudi pohodne palice pridejo prav.
Drobne lepote čakajo pohodnika na vsakem koraku.
Sledimo strugi potoka in zapustimo udobno gozdno cesto. A tudi v tem del so gozdarska vozila utrdila pot, nam pa olajšala dostop – še za nekaj deset metrov.
Sledimo strugi potoka s številnimi tolmuni, kaskadami in lehnjakovimi tvorbami.
Na levi strani ob poti preseneti večje slapišče, kjer pred našimi očmi voda odlaga apnenec na preperele vejice in liste in ustvarja zanimive oblike.
Vzpenjanje ob strugi je na dveh mestih malce težavnejše, saj pot zapirajo med lanskim žledom podrta drevesa. Vendar se prehod najde, in dokazuje, da je pot obljudena.
Sredi divjine je nadvse obetaven pogled na markacijo tematske poti Claustra, da ugotoviš, da si še na pravi poti.
Tudi divje orhideje so si tu poiskale svoj dom – predvidoma je bila to močvirnica – Epipactis, najverjetneje Muellerjeva, za potrditev pa bova počakali še na našega največjega poznavalca kukavičevk – Branka Dolinarja.
Posebno odkritje naju je čakalo že blizu slapa. Rastlina z rdečim plodom v zalistju je širokolistna lobodika. pri kateri veliki široki listi sploh niso listi, ampak v liste spremenjeno sploščeno steblo (filokladij). Je še ena – bodeča lobodika, ki ima na koncu listov bodičko. Obe sta zavarovani.
Pot postaja vse bolj zahtevna in težje prehodna. Previdnost na spolzkih kamnih ni odveč.
Nazadnje se je “slap” Lehnjak le prikazal, pravzaprav le lehnjakova gmota sredi soteske.
V tem času voda preko mahov in mogočnega lehnjakovega hrbta le curlja. Odločili sva se, da se ne vrneva po isti poti, ampak da se desno mimo slapa povzpneva v breg, nato pa se po gozdni poti do Boštetja.
Ker sva se malce zaklepetali, sva malce zgrešili označeno pot, ki se zakluči pri vodnem zbiralniku in se znašli tik pod vasjo Boštetje. Z vsemi postanki za fotografiranje in opazovanje nama je pot od parkirišča do Boštetja vzela slabi dve uri.
Lepo pa je imeti prijatelje, da te spravijo do izhodišča 😉 Hvala Majdi za družbo in pomoč pri prepoznavanju še številnih drugih rastlin med potjo.
Povabljeni na izlet!