ČETRTEK, 16. 2. 2006
9.00 – 10.10
ZAJČKOVA HIŠICA Ruska pravljica.
Skupina Medvedi, Vrtec Sončni žarek Velike Lašče
Lisica spodi zajčka iz hišice. Da bi dobil hišico nazaj, mu pomagajo dva psa, volk, medved in petelinček. Kateremu bo uspelo, pa se pustite presenetiti. Režija: Martina Krašovec. Predstava traja 20 minut in je primerna za vrtec, 1. in 2. razred devetletke. V njej nastopa 20 otrok, starih od 4 do 5 let.
ZLATI KAMENČKI Janez Bitenc
3. a razred OŠ Bičevje, Ljubljana
To je zgodbica o miški sladkosnedki, ki si najbolj od vsega želi lizike. Da bi prišla do lizike, je pripravljena narediti prav vse. Vas zanima, kako je prišla do njih? Režija: Polona Gomišček in Polona Slobodnik. Predstava traja 20 minut in je primerna za vrtec in prvo triletje devetletke. V njej nastopa 18 otrok, starih 8 let.
KJER SE PREPIRATA DVA … Janez Bitenc
Skupina Škrat, OŠ Stična
Ste si že kdaj zaželeli slastno hruško? Škratek s šolskega podstrešja se je odločil, da vam predstavi igrico, ki pripoveduje o hruški. Kdo se je sladkal z njo in kdo je imel z njo dobiček, si oglejte v predstavi. Režija: Mateja Humar. Predstava traja 25 minut, v njej nastopa 9 otrok, starih 7 let. Primerna je za vrtec ter učence devetletke od 1. do 5. razreda.
10.50-12.35
PEPELKA priredba po Grimmu
5. b razred OŠ Primoža Trubarja Velike Lašče
Režija: Marjetka Koprivec in Majda Griz. Predstava traja 20 minut in je primerna za vrtec in od 1. do 5. razreda devetletke. V njej nastopa 15 otrok, starih 10 let.
SKRIVNOSTNO SEME Ana Porenta
Mlajši dramski krožek, OŠ dr. Ivana Prijatelja, Sodražica
V matematični deželi leži Ravno kraljestvo. Princeska Trikotnica v kuhinji pri Rombi najde nenavadno seme, iz katerega čez čas požene čuden cvet. Vznemirjeni kralj pri priči odpošlje svoje sle v drugo deželo na nevarno pot … Režija: Ana Porenta. Predstava traja 30 minut in je primerna za vrtec in od 1. do 5. razreda devetletke. V njej nastopa 11 otrok, starih 10 in 11 let.
MATILDA Roald Dahl, priredila Jakobina Bračič
Dramski krožek OŠ dr. Ivan Prijatelj Sodražica
Zgodba pripoveduje o deklici Matildi, ki se je že zgodaj naučila brati. Spremljali bomo njene prigode do srečnega konca. Režija: Brigita Košmrlj. Predstava traja 40 min in je primerna za 3., 4. in 5. razred devetletke. V njej nastopa16 igralcev, starih od 11 do 13 let.
13.15-14.15
ZLATI ZAJČEK, LAKOTA JE NAJBOLJŠI KUHAR Jana Milčinski
Lutkovni krožek OŠ dr. Franceta Prešerna, Ribnica
V prvi igrici zlati zajček rad spi in ni pripravljen nič delati, dokler … V drugi pa bi medvedek rad jedel same dobrote, mama pa mu skuha kašo, ki je medvedek ne mara. Režija: Mirjana Kous. Obe lutkovni predstavi (ročne lutke) trajata skupaj 15 minut, nastopa 9 otrok v starosti 10 in 11 let. Primerna je za vrtec in učence od 1. do 3. razreda devetletke.
GOSKA VIOLETA Pierre Coran
Lutkovna skupina OŠ Stična, PŠ Krka
Goska Violeta je lutkovna predstava s senčnimi lutkami, ki smo jih izdelali sami, traja približno 10 minut, in je primerna za vrtec in učence od 1. do 4. razreda devetletke. Govori o tem, kako nekoga ne maramo, ker ga presojamo po videzu in obnašanju. Nastopajo domače živali: goska, račke, petelin… Šele, ko ugotovimo, da je nekdo za nas storil nekaj dobrega, kot je goska za ostale živali, začnemo ceniti človeka.Režija: Mateja Jere Grmek.
PETEK, 17. 2. 2006
8.30 – 9.30
RADODARNI SNEŽAK
Skupina Račke, Vrtec Sončni žarek, Velike Lašče
Pravljica govori o radodarnem snežaku, ki je svoja oblačila odstopil gozdnim živalim. Živali bi se mu rade zahvalile, zato mu pripravijo “gozdna” oblačila. Režija: Tatjana Marolt in Jožica Planinšek. Predstava traja okrog 15 minut, v njej nastopa 20 otrok, starih od 3 do 5 let. Primerna je za vrtec in 1. in 2. razred devetletke.
LAHKO NOČ, MEDVEDEK Priredba po neznanem avtorju: Tanja Sambolec
Skupina Bički, OŠ Bičevje, Ljubljana
O prigodah in nezgodah malega medvedka, ki ni zaspan. Režija: Tanja Sambolec (glasbeni del Valerija Lekšan). Predstava traja 30 minut in je primerna za vrtec, ter 1., 2., 3. in 4. razred devetletke. V njej nastopa 13 igralcev in okrog 30 pevcev.
9.50 – 11.50
FIGOLE FAGOLE Prirejeno po L. Suhodolčanu
Fiagole, KUD Jazbec in prijatelji in OŠ Ob Rinži Kočevje
Glavna nit predstave je nesmiselnost sovraštva med mestom klobukov in mestom dežnikov. Mesti ločuje meja, ki jo straži gospod Stražmojster, dokler se ne pojavi ospod Švigašvaga, ki pomaga Nežki in Roku (fiagolska Romeo in Julija) podreti mejo. Režija Andreja Mlekuž, Suzana Puš. Predstava traja 35 minut in je namenjena učencem od 3. do 5. razreda devetletke. V njej nastopa 11 igralcev, starih od 8 do 14 let.
OBLJUBA DELA DOLG Sandi Zalar
Lutkovna skupina PUPE, OŠ Preserje
Zgodba o obljubah in željah in o tem, da tudi starši tu in tam delajo napake. Režija: Sandi Zalar. Predstava traja 20 minut, namenjena je učencem od 3. do 5. razreda devetletke. V njej nastopa 8 deklet starih 13 let, animirajo z ročnimi lutkami.
ZLATI KELIH Gregor Grešak
Gledeja, KUD Primož Trubar Velike Lašče
Irski kralj Cormac opazuje svoje čudovito kraljestvo z vrha visokega prestola. Verjame novicam, ki mu jih prinaša minister od dvornih filozofov. Princu, princesi in celo kraljici se to ne zdi preveč preudarno. Ko se v gradu pojavi cirkus in skrivnostni McLir ponudi kralju čarobne zvončke, se začne vse spreminjati. Režija: Gregor Grešak. Predstava traja 45 minut in je namenjena učencem od 6. do 9. razreda. V njej nastopa 14 igralcev v starosti od 12 do 14 let.
12.35 – 13.20
NOVOLETNE SKUŠNJAVE Sandi Zalar
Dramski krožek OŠ Preserje
Novoletne skušnjave je komedija, ki smeši na hitro obogateli srednji sloj. Zaplet pa je okoli novoletne zabave, ki jo pripravlja mladina. Režija: Sandi Zalar. Predstava traja 45 minut in je primerna za učence od 5. razreda dalje. V njej nastopa 13 učencev starih 14 let.
O letošnji NAJDIHOJCI so dejali …
mag. Ana Porenta, mentorica
Najdihojca, palček naš, je kljub svojim sedmim letom še vedno z eno nogo v vrtcu in z drugo v šoli. Malo je igralec in malo lutkar. Ohranja pestrost programa, tako, da ne le igralci, ampak tudi gledalci vseh otroških generacij pridejo na svoj račun. Nov koncept, po katerem organizatorica srečanja Metka Starič razporeja predstave, je prijazen do gledalcev in tudi igralcev – v enem bloku si lahko ogledajo po tri predstave, nato se gledalci zamenjajo, igralci, ki so že nastopali pa imajo priložnost videti vrstnike z drugih krajev in šol, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo. Zelo pomembno je, da si sodelujoči igralci ogledajo čim več predstav, vsaj tisti dan, ko nastopajo. Igralci radi prihajajo na Najdihojco, ker je to festival, na katerem gre za srečanje in za ogledovanje in prikazovanje otroških predstav brez tekmovalnega vzdušja. Prek gledališča začutijo povezanost z vrstniki od drugod, saj počnejo podobne reči. Skupine imajo sicer manj časa, da bi navezale globlje stike ali izmenjavale mnenja, izkušnje. Za to bi najbrž potrebovali več časa in tudi vodenja. Med daljšim odmorom je metuljčica Renata zabavala tiste mlade igralce, ki so to želeli, a večina jih je obsedela v dvorani in se pomenkovala, predvsem znotraj iste igralske skupine. Drugače je z mentoricami in mentorji, ki že več let obiskujemo Najdihojco in radi na hitro pokramljamo o tem in onem, vedno pa smo že vnaprej radovedni, le kaj so pripravili letos ti in ti, ki smo jih že prejšnje leto gledali na Najdihojci. Če želimo, mentorji lahko pokramljamo tudi z dramaturgom Dejanom. Njegova prisotnost med gledalci ne pomeni ocenjevanja in selekcije. Med odmori namreč obzirno, s toplino in svežimi idejami ponudi svoj strokovni vpogled. Ta pogosto pomeni potrditev, podporo, pa tudi spodbudo in izziv, da bi mentorji z mladimi igralci stopili še korak naprej s prikazano predstavo. Naj bo še veliko otroškega smeha in vrišča na velikolaškem odru, ki ga vsako leto prinese Najdihojca.
Dejan Spasič, študent dramaturgije
Predstavljajte si, da vaše otroke v šolo v naravi (na smučanje) odpeljeta učitelj ali učiteljica, ki še nikoli nista stala na smučeh, ki ne poznata ne tehnike; niti se ne spoznata na smučarsko opremo. Ali pa si predstavljajte, da vaše otroke matematike uči nekdo, ki ne zna niti poštevanke. Sicer gledališče za večino ni tako usodna znanost kot smučanje ali matematika, pa vendar lahko njegovo (s)poznavanje zelo koristi. Zakaj!? Že situacija, ko moramo stati pred množico ljudi, govoriti, se premikati – vse to sproščeno in spontano – pomeni problem za večino ljudi. Večina ljudi ni tako talentirana, da bi to zmogla brez vsake vaje. Kultiviran izraz na odru pomeni leta dela in potrpežljivosti, sproti pa gledališče prinaša mnoga lepa spoznanja, včasih tudi koristna. Kaj pomeni biti koncentriran, osredotočen, kaj pomeni delovati kot posameznik, kot del skupine, kako deluje občinstvo, ki te gleda, kaj pomeni materialno, duhovno. V gledališču se s pomočjo materije ukvarjamo z duhovnim. Kako na odru izraziti nesrečno ljubezen, človeško brezbrižnost, neizmerno veselje?! Poskusite!! Veliko pameti je potrebno v današnjih časih, ko se vse da izraziti v evrih, delnicah, kubičnih konjih, kvadratnih metrih, da se kdorkoli odloči za gledališče. Za to, da človek izrazi to, kar JE, ne to, kar IMA, je poleg tega potreben pogum, se vam ne zdi? Na odru vse odpade, v gledališču je človek sam sebi zrcalo in svoj instrument. Telo, glas, gibanje, čustva so glavna orodja, ki jih mora vsakdo, ki se želi kakovostno ukvarjati z gledališčem, obvladati. Ali ne velja podobno tudi za življenje? Pri nas pa je, kar se tiče gledališča, situacija takšna, da se učitelji skupaj z učenci prebijajo skozi osnove poštevanke. Vendar pa jim gre, glede na videno, zelo dobro.
Še dobro, da lahko kje pokažejo, kaj delajo. Še dobro, da je tu Najdihojca!! V Velikih Laščah, v kulturnem domu, se v dveh dneh zgodi eden najbolj intenzivnih otroških gledaliških festivalov. Na hodnikih vlada vrvež, predstave se vrstijo, skupine prihajajo, odhajajo, potekajo zadnje priprave in dogovori, igralci se po raznih sobah maskirajo, jedo krofe, se oblačijo v kostume, prenašajo dele scene sem in tja. Vse to dokazuje, da gledališče po slovenskih šolah še ni popolnoma izumrlo. Videli smo celo vrsto različnih načinov ukvarjanja z gledališčem, v dveh dneh 14 predstav. Od plesa, petja, dialogov do lutk, senčnega gledališče in še česa. Nekatere zgodbe so bile resnične, druge izmišljene, tretje spet pravljične, poetične, poučne. Tako učitelji, kot učenci so pokazali veliko želje, zagnanosti in talenta. Nekaterim je že, drugim pa še bo uspelo, da postanejo pravi poznavalci gledališča. V razmerah, ko je večina gledališke aktivnosti po šolah odvisna od iniciative posameznikov, je takšen festival, kot je Najdihojca, še toliko bolj potreben. Da se pokažejo, se srečajo, spoznajo, se primerjajo, da mentorji morda sedejo in izmenjajo mnenja, izkušnje in poglede na gledališko vzgojo pri nas. Mislim, da bi se vsi hitro strinjali, da pri nas še marsičesa manjka, tako po strokovni kot organizacijski plati.
Zaradi vsega tega je Najdihojca še kako pomembna in jo je potrebno podpirati in spodbujati!
Marjetka Koprivec, mentorica
Tudi ob takih prireditvah, kot je Najdihojca, ugotovimo, kako hitro se leto obrne naokrog. Letos smo se prijavili na Najdihojco kot skupina učencev 5.b. Kot že nekajkrat, sem tudi tokrat z največjim veseljem sodelovala na prireditvi. Ime Najdihojca mi je blizu, saj izhaja iz naših krajev, kot tudi zato, ker je tak naslov imela nekoč moja skupina drugošolčkov, s katero smo s senčnimi lutkami nastopili na festivalu v Slovenj Gradcu, kasneje pa smo se pridružili skupinam, ki so začele nastopati v Levstikovem domu.
Prav toliko kot veselja, prinese tako delo tudi skrbi, truda, vztrajnosti, pozornosti, razmišljanja, koncentracije otrok in mentorjev. Poiskati pravo idejo, pravo besedilo, glasbo, napisati kaj sam, to je tudi velik izziv. Ko je konec predstave, sledita analiza dela in kritika.
Ampak otroci me niso še nikoli razočarali. Prav obratno, očarali so me, s svojo zagnanostjo in veseljem do dela. Vedno so pripravljeni najti kakšno oblačilo, dodatek za sceno, povedo svoje ideje in če se le da, jih rada upoštevam. Gledalci velikokrat sploh ne opazijo, da bi moralo biti kaj drugače, saj se otroci na odru hitro znajdejo, dodajo tudi svoje besedilo ali kaj naredijo drugače, pa vseeno vse gladko steče. Posebej za letošnji razred bi rada povedala to, da so bili izjemni, tudi zaradi tega, ker niso nastopali samo določeni izbrani učenci, ampak večina. Če drugače ne, so pomagali znositi vso opremo. Zato se jim še enkrat zahvaljujem za vse, kar so storili. Na sami predstavi so igrali še veliko bolje kot na vajah. In kaj je še pomembno? Da imaš na odru vse nastopajoče in nihče ne manjka. Vsi niso imeli take sreče, ampak so se vseeno znašli.
Drugo poglavje je urnik in primeren prostor za vaje. Tudi tukaj smo se trudili, saj ima vsak učenec še druge obveznosti in učenje. Urnik je natrpan, polne so vse pete ure in večina šestih ur, potem pa so že prevozi domov. Avla v šoli je zasedena, zgodilo se je že tako, da smo vadili na odru, okrog nas pa so ropotale skodelice otrok, ki so imeli kosilo. Letos smo si vsaj en dan lahko privoščili vajo kar v Levsikovem domu, kar je bilo idealno. Tako gladko pa seveda ne bi šlo brez pomoči naše spremljevalke Majde Griz na vseh nivojih dela (priprava scene, predlogi in ideje, material in čas). To je tudi dokaz, kaj pomeni timsko delo.
Tokrat smo nastopili edini iz šole, za nas je bil tudi tretji kulturni dan in bolj kulturno ga sploh ne bi mogli preživeti. Pred nastopom in po njem smo si ogledali še predstave drugih skupin. Med drugimi smo si ogledali prisrčno predstavo našega vrtca, zaključili pa z ogledom Matilde, ki jo je predstavila skupina iz Sodražice. Ura je bila že skoraj dvanajst, pa so učenci sedeli tiho kot miške in napeto spremljali igro na odru. Lahko bi se tudi zdolgočaseno presedali, saj smo sedeli čisto zadaj, ker je bila dvorana polna. Učenci so bili zelo zadovoljni s celotnim dnevom, kar pa ne morem reči za marsikatero predstavo, ki smo si jo ogledali v Ljubljani. Za tisoč tolarjev smo v decembru gledali predstavo, ki ni trajala več kot pol ure. Ko so spustili zastor, smo hvaležno zaploskali v pričakovanju nadaljevanja. In ker se ni nič dogajalo, smo se začeli spogledovati, nato pa so nam povedali, da je predstave konec. S tem želim povedati, kako je za naše otroke in naš kraj pomembna taka prireditev, kot je Najdihojca in da si lahko tudi tukaj ogledamo kvalitetne predstave, z bogatimi in domiselnimi scenami, ki so še kako pomembne za majhne otroške glavice. Za konec želim vsem skupinam še veliko uspešnih in zanimivih predstav, čestitam vsem nastopajočim in mentorjem, pa seveda tudi Metki Starič in njenim sodelavcem za izvrstno izpeljano Najdihojco.
Janja Samsa, učiteljica, obiskovalka
Ob dnevih Najdihojce smo se naužili kulture kar v domačem kraju, pa še s plačilom ni bilo težav, saj je bil vstop brezplačen. Z učenci smo si ogledali predstave, ki so bile primerne njihovi starosti. Po prvem dnevu so učenci spraševali: “Bomo šli jutri tudi? Za tako malo časa?” ipd. Navdušenje in interes do obiskovanja predstav so pokazali tudi s primernim obnašanjem v dvorani ter z aktivnim sodelovanjem z animatorko, ki je med premori zabavala dvorano. Z njo je vsa dvorana prepevala: Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši, na Najdihojco rada grem, vsako leto rajši. Želim si, da bi omenjeno pesmico, še dolgo prepevali, saj je Najdihojca čudovito mesto kulture, kjer nekateri pokažejo, kaj znajo, drugi pa predstavljeno sprejmejo in hkrati oblikujejo pozitiven odnos do igralcev, gledališča in kulturnega življenja nasploh.
Svoje vtise z Najdihojce so prispevali tudi
učenci 4. razreda OŠ Velike Lašče:
Najbolj mi je bil všeč Zlati kelih, ker sem poznal igralce in ker je bilo napeto. Nejc
Najbolj mi je bila všeč predstava Matilda, ker je bila ravnateljica zelo smešna. Brina
Najbolj mi je bila všeč Matilda, pri kateri je bila ravnateljica zelo dobro opremljena. Urban
Meni so bile vse predstave dobre, najbolj pa Zlati kelih, ker sem poznal igralce, pa še dobra je bila. Erik
Najboljši predstavi sta bili Zlati kelih in Matilda, ker sta bili napeti. Tine
Želim si, da bi tudi jaz kdaj nastopala na Najdihojci. Lara
Najdihojca mi je bila všeč, ker sem spoznala veliko novih zgodb. Najbolj mi je bila všeč igra Zlati kelih. Tanja