PARNAS Zavod za kulturo in turizem, Velike Lašče info@zavod-parnas.org +386 41 833 456

Parnas tudi na Veseli Gori

Ob zapiranju centra Parnas v Robu in praznjenju gradu Turjak smo del naše opreme posodili KUD Klativitez, ki v Barbovi graščini na Veseli Gori nad Šentrupertom ureja zanimive zbirke. Tam je svoje mesto našla tudi razstava Po sledovih Andreja Turjaškega, ki smo jo decembra morali umakniti z gradu Turjak. Zbirke na Veseli Gori so vezane tudi na čas turških vpadov in razvoj knjige skozi čas. Dopolnjena razstava je bila kot živi muzej na ogled ob tradicionalnem Gregorjevem sejmu, ki ga pripravlja Etno društvo Draga pri Šentrupertu.


Gregorjev sejem na Veseli Gori nad Šentrupertom ima zavidljivo 200-letno tradicijo, prvič so ga pripravili leta 1760. Svoje izdelke ponujajo tržničarji in krošnjarji, na ogled so stojnice s suho robo, semeni in mesninami, predstavljajo se obrtniki in podjetniki, svoje dejavnosti promovirajo tudi domača društva.


Zadnja leta Gregorjev sejem organizira Etno društvo Draga pri Šentrupertu. Na ta dan pa se na široko odprejo tudi vrata Barbove graščine, v kateri člani KUD Klativitez obiskovalce popeljejo v preteklost.


Barbova graščina je enonadstropna, delno podkletena, iz kamna zgrajena stavba podolžnega tlorisa (32 m x 14 m). Zgrajena je bila leta 1768 na mestu nekdanje manjše cerkvene hiše za potrebe stalnega prebivanja veselogorskega duhovnika, med večjimi romanji pa je služila tudi kot prenočišče. Z ukinitvijo romanj na Veselo Goro leta 1782 je izgubila svoj prvotni namen. Po letu 1825 je prešla v last družine Barbo, ki si je v njej uredila bivališče (več na strani www.gradovi.net na zgornji povezavi). Na dvorišču Barbove graščine so se obiskovalci lahko preizkusili v streljanju z lokom.


Najmlajše in najbolj pogumne je vabil leseni vrtiljak, kostumirani pomočniki so bili pripravljeni, da ga poženejo.


“V prvem nadstropju graščine si boste lahko ogledali več zbirk,” je obiskovalce ob vrhu stopnic pričakala simpatična mladenka in vsakomur razložila smer in vsebino ogleda.
V prvih dveh prostorih je nameščena etnološka zbirka kmečkega orodja, ki zaenkrat vsebuje številne oštevilčene eksponate, a še čaka, da ji sodelavci Dežele kozolcev vdahnejo dušo.


Ta dan je za njihovo “dušo” poskrbela kostumirana Tina Kašič iz KUD Klativitez, ki je poklepetala z obiskovalci, da so imeli komu zaupati svoje izkušnje in svoje spomine na posamezne predmete.


Sledi prehod v “Deželni urad”. V štirih vitrinah so razstavljene starejše knjige in faksimili:
1. vitrina – Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske.
2. vitrina – Slovenski protestantski tiski; Katekizem, Abecednik, Dalmatinova Biblija.
3. vitrina – Prešeren in Vodnik.
4. vitrina – stare knjige iz zasebnih zbirk članov KUD Klativitez.


V zadnjem kotu deželnega urada je pisarka Špela Kodrič obiskovalcem pripravila zapis po želji.


Sledi prehod v tiskarno s knjigoveznico. Pri urejanju tiskarske zbirke je društvu veliko pomagal mojster Janez (Manufaktura mojster Janez), med zadnjimi pridobitvami v zbirki sta tudi bombažni papir in papir iz usnjenih ostankov.


Janez Kvaternik Kamniški je gostom odtiskoval Prešernovo zdravljico. Dekletom, ki so sama želela preizkusiti v tiskanju je bilo kmalu jasno, da je za tako delo potrebne precej fizične moči.


Zaklopna tiskarska stiskalnica deluje tako, da tiskar na zgornji del z valčkom nanese barvo, ki jo ob zapiranju dva valja prenašata na kliše. S tega se odtisne odtis na nameščeni papir, ki se ga za vsak odtis ročno zamenja.


Poleg tiskarne je del prostora urejen v knjigoveznico, v kateri je Elizabeta Jordan prikazovala ročno vezavo knjig na šivalnem okvirju.


Najbolj navdušenim opazovalcem je mojster izdelal še voščeni pečat in jim omogočil, da so si na rekonstrukciji Gutenbergove stiskalnice 15. stoletja odtisnili še Trubarjevo podobo. Le to odtiskuje na ročno izdelan papir iz lastne papirniške delavnice, ki jo postopoma ureja v pristavi Barbove graščine.
(Pa še to: nadvse zanimivo je bilo prisluhniti tudi njegovim odgovorom na vprašanja, vezana na nov resničnostni šov Bilo je nekoč – o snemanju reklame, v kateri Janez kot lokostrelec izstreli puščico v jabolko na dekletovi glavi.)


Zadnji in največji prostor v graščini zaseda orožarna. V njej sta na ogled orožje in vojaška oprema skozi čas.


V zbirki je razstavljeno hladno orožje – meči od rimskih časov do Napoleona, strelno orožje (hakelnica, mušketa, …) ter več vrst oklepov (14-15. stoletje) – večino je v svoji delavnici v kleti izdelal Janez Kamniški.


Razstava Po sledovih Andreja Turjaškega (Zavod Parnas, 2009) govori o obrambi pred Turki, opremljenosti krščanske in turške vojske, o bitki pri Sisku 1593 in Andreju Turjaškem.


Na ogled sta tudi grba Eme Krške in družine Barbo, iz katerega se je razvil novi grb občine Šentrupert, prikazan je razvoj grboslovja. Da so lahko obiskovalci potežkali orožje in izvedeli še kakšno dodatno zanimivost, je skrbel Boštjan Lazukič, ki je nato obiskovalce usmeril še na heraldični hodnik, kjer so razstavljeni grbi slovenskih dežel in novi grb Slovenije.

Sodeč po izjavah obiskovalcev so bili le-ti navdušeni. Nekateri so ugotavljali, da morajo nujno, še ta dan, pripeljati na ogled tudi ostale člane družine, drugi spet se niso mogli načuditi, da se tako kvalitetne predstavitve dogajajo v njihovi neposredni okolici, pa kot domačini zanje sploh še niso slišali …

Vsekakor, vredno ogleda, tudi ob kaki drugi priložnosti. Morda tudi kot dodatna ponudba ob obisku Dežele kozolcev v Šentrupertu.