Z Beti Lunder sva se že dolgo dogovarjali, da opraviva skupen obisk Geološke poti v Kobilji curek – in v naravi preveriva, v kolikšni meri je dostopna tudi ljudem na invalidskih vozičkih.
Izbrali sva lepo, ne prevroče dopoldne v začetku avgusta.
Beti ima mišično distrofijo, to je gensko obolenje, pri katerem postopno slabijo mišice. Diagnozo so ji postavili pri 11-ih letih, voziček pa je postal njen spremljevalec pred 15 leti po kompliciranem zlomu stegnenice. Na izletu po geološki poti sta jo spremljala sestra Mateja in oče, ki nas je s kombijem zapeljal do izhodišča geološke poti. Čeprav večinoma svetujemo začetek poti pri geološkem otoku pred Parnasom, sva se z Beti odločili, da 800 m dolgo pot od centra do izhodišča zaradi sončnega dneva raje premagamo z avtom.
Tam sicer ni urejenega parkirišča, vendar bi že odvoz nekaj hlodov, ki že več let počivajo ob cesti, omogočil parkiranje najmanj dveh avtomobilov. (1. ugotovitev)
Na geološki poti je kar nekaj točk prav ob cesti, zato sem bila optimistična. Upala sem, da bomo prišli vsaj do Claustre. Prvi postanek je bil za ovinkom – pri peščenjaku, ki je ena najbolj markantnih točk ob poti.
Svojemu vozičku je Beti nadela ljubkovalno ime “Tvistko” (Turbo Twist). Ima ga od novembra in je najboljši med dobrimi. Z akumulatorji naj bi prevozil do 30 km, max hitrost pa je 15km/h. Ker ima pogon na srednjih kolesih, je zelo okreten in se lahko obrne na mestu. Ima električno nastavljiv sedež, hrbtni del, podnožnike in lifter, ki sedež dvigne tudi v višino. Upravlja ga enoročno in ker je pot dobro utrjena, ni imela težav pri vožnji.
Za drugo kamnino – tuf – imamo vodniki-animatorji na voljo dve lokaciji – pri kovinski oznaki je potrebno splezati do potoka, da lahko pobereš kak kos tufa, tokrat pa nam je nadvse prav prišla točka, kjer se peščenjak in tuf prvič opazno zamenjata v cestnem bregu.
Ugotovitev 2: Nič ni narobe, če je ena kontrolna točka označena na dveh mestih.
S črnim apnencem je bilo težje, saj gozdna podrast preprečuje pogled na potok, dostop do vode pa v tem delu ni mogoč. Ugotovitev 3: nadvse uporaben pripomoček je digitalni fotoaparat, na katerem si je Beti lahko ogledala kamnino v potoku, od koder je dobila na otip nekaj manjših primerkov,…
… s sestrino pomočjo pa je pod lupo opazovala drobne fosile (kar na apnencu iz geološke torbe, saj dostop do točke 5 po gozdni stezi ni bil mogoč). Tako smo poleg prvih dveh uspešno spoznali tudi točki 3 in 5.
Pri dostopu do rimske zapore Claustra se je zapletlo. Ker prostor okrog informacijske table ni utrjen, Beti ni tvegala, da voziček ne bi zakopal. Poskuse rekonstrukcije linije zidu in obrambnega stolpa si je vseeno ogledala – kar v knjižici Po čem hodimo v Robu. Ugotovitev 4: potrebno je utrditi okolico inf. table.
Ostankov obrambnega stolpa si Beti ni mogla ogledati, saj je predel ob zidu precej zaraščen. Zato se vrnemo na glavno cesto in po njej do mesta, kjer gozdna cesta skoraj pravokotno prereže rimski zid.
Ugotovitev (ponovno) 5: tu je idealno mesto za kvalitetnejšo interpretacijo prečnega prereza zidu (seveda z ustreznim strokovnim pristopom arheologov).
Beti se odloči, da gremo naprej, saj se ji klanec ne zdi prestrm.
Spoznamo še dolomit (7) in črno liso betumna.
Beti me opozori na lokacijo ob cesti, kjer je nadvse lepo viden neplastnat apnenec v strugi Kobiljega curka. Ugotovitev 6: Rešitev za točko 4 je v namestitvi še ene kovinske štirice.
Geološka pot omogoča pozornemu opazovalcu še kup drugih zanimivosti – nadvse zanimive so žabe, ki v dveh skoraj nepresahljivih lužah na cesti zabavajo opazovalce.
Prav tako je s ceste, ki se precej dvigne nad strugo, nadvse lep pogled v globino.
Sledi še kratek spust in že smo pri mostičku, do koder je možen dostop tudi z avtomobilom. Dario Cortese je nekoč zapisal: “Ko cesta in potok prvič zamenjata plesni korak, zavijemo levo k slapu.” Tu se začne gozdni rezervat in ni več mogoč dostop za osebe na invalidskem vozičku. Z Beti v senci ob informacijski tabli počakava na ostala dva člana ekipe, ki s fotografskim aparatom zabeležita slap Kobilji curek z vseh možnih strani (9). Za ogled lehnjaka (8), še zadnje iskane kamnine, pa spet pride prav primerek iz geološke torbe.
Sledi še pot nazaj. Beti si prilagodi naklon vozička, da je ob spustu ni potrebno privezovati.
Dostop do meandra (10) je možen preko lesenega mostička. Ker se širina koles pri Tvistku in širina lesene brvi zelo ujemata, se Beti ne odloči za prečkanje potoka, pa tudi pot na drugem bregu ni primerna za dostop do točke meander.
Sledi še klančina do avta. “K tebi v center pa ne moremo, ker nimamo s sabo tirnic,” mi pove Beti. Je naša pogosta gostja čajank in študijskega krožka in motečo stopnico ji uspe premagati preko dveh tirnic, ki ju mama Nada predhodno prisloni na stopnico. Ugotovitev 7: v centru moramo urediti dostop za invalide, da ne bo odvisen od tega, ali imajo naši gostje tirnice s seboj ali ne. (Z lastnikom stavbe je že dogovorjeno, tako da se kmalu lotimo izvedbe.)
“Na današnjem “izletu” sem se imela super. Neverjetno je, kako se na tako kratki razdalji spreminjajo kamenine. Prijeten sprehod spremlja žuborenje potoka in na poti lahko opaziš marsikaj zanimivega, če le hodiš z odprtimi očmi,” mi je sporočila Beti. Pot je torej primerna tudi za osebe na invalidskih vozičkih, naši obiskovalci so zadovoljni, jaz pa (vsakič znova) navdušena nad Beti in njeno neverjetno voljo, da kljub fizičnim omejitvam zna uživati v vsakem trenutku. Hvala Beti, za nove rešitve, kako naj geološka pot v Kobilji curek postane še prijaznejša in dostopnejša za čedalje širši krog obiskovalcev.
Pripravila: Metka Starič