PARNAS Zavod za kulturo in turizem, Velike Lašče info@zavod-parnas.org +386 41 833 456

Blog Jože Starič

  1. etapa – Dobrepoljski krog

Začneva v Retjah in se odpraviva na Kamen vrh. Najlepša pot vodi čez Senožeti, pod lovsko kočo in pred Jančjimi njivami levo proti Kamen vrhu. Zjutraj je hladno, ampak greva proti vzhodu, kjer bo zagotovo sijalo sonce. Na Kamen vrhu ponosno plapola zastava. Prešine me, da bi morali drogove z zastavami postaviti na vsakem vrhu. Metka hoče selfi. Pa dajva. Proti Podpeči se spustiva po strmi poti, ki je blatna in razrita. Vseeno bi bilo, če bi šla mimo koče. Na vzporedni poti srečava nekoga, ki se vzpenja. Začudeno naju opazuje in mu ni nič jasno. Najbrž je mislil, da bo prvi, midva greva pa že dol. V Podpeči lastnik zemljišča pred jamo pije kavo, Metka ga pozna in ga nagovori, da nama osvetli jamo. V Podpeški jami so v začetku 20. stoletja zgradili prvi jamski laboratorij. Vhod v laboratorij se še vedno vidi na desni strani. Na levi strani bučanje vode napoveduje, da se nekaj dogaja. Vode je toliko, da teče čez jez in po koritu, ki ga je sama izdolbla, izgine med skale. Menda potoček, ki ponikne v Retjah, priteče v Podpeško jamo.
Po ogledu jame in klepetu z lastnikom “predjame”, v katerem z Metko ugotovita, da bo Logina popravila napravo, ki naj bi pred vhodom dajala informacije o Podpeški jami, greva naprej najprej proti severu, potem pa na vzhod proti Podgori. Do Podgore pelje pot ob vznožju Male gore. Misli na nakup pirine moke na kmetiji Jakopič se tokrat odpovem. Bom drugič.

V Podgori imajo za vasjo lepo obnovljen Bč, malo naprej pa še ribnik in kočo za zabave. Če ti ni do zabave, ne dobiš nič. Klop pri ribniku je zasedena, zato pomalicava na eni drugi. Po malici greva v Kompolje. Pot se toliko odmakne od Male gore, da lahko vidiva vrh Grmade. Če želiš v Kompoljah mimo cerkve, je treba potem po glavni cesti do konca vasi, kjer se napotiva proti Kompoljski jami. Kmalu po odcepu z glavne ceste se začneva spraševati ali ne bi raje zavila proti Zagorici. Odločitev, da greva do jame, sva obžalovala čez 8 ur. V Kompoljsko jamo priteka voda iz Tentere pri Žlebiču. Kot je pri jamah, požiralnikih in bruhalnikih v navadi, delujejo v obe smeri. Najprej voda iz njih zaliva dolino, potem pa po isti poti odteče. Odpraviva se nazaj v Kompolje, v tisti del vasi, kjer prodajajo domače pridelke. Srečava znanca z Novega Pota, ki je prišel kupit jabolka. Žena bo spekla štrudel. Ko sliši, kakšna junaška pohodnika sva, predlaga, da bi kakšno pot prehodila tudi čez Novi Pot. Seveda bova.

Po travnikih odkorakava do zgornjega dela vasi. Med potjo eden od naju fotografira vsako malenkost, drugi pa vdano čaka. Prizorov, vrednih fotografije je res veliko, ampak vsega se ne da. Dokler se da, se izogibava glavne ceste, ampak ne gre v celoti. Tik pred koncem vasi se pot odcepi desno in spet korakava po travnikih proti Zagorici. Še prej sva našla na hiši uradno oznako, do kje je leta 2010 segala voda. Metki bi bila do ust. Med potjo si vzameva čas za malico. Jeva manj, kot bi človek pričakoval, ampak v resnici tudi nimava veliko s seboj. Tik pred čistilno napravo Metka odkrije prvo orhidejo. Medtem ko jo fotografira, jaz najdem še tri. Lepše. Upam, da je čistilna naprava varna pred visoko vodo. Na robu gozdička v Bruhanji vasi, sredi ničesar, imajo športni park. Fantje se ukvarjajo z zunanjim fitnesom, dve dekleti pa pijeta iz rdečih pločevink. Upam, da ni pivo. V Zagorici se ustaviva pri našem dobavitelju drv, dobiva svežo vodo in malo poklepetava. Lojz je včasih hotel gojiti čebele, pa mu ni uspelo. Tudi zdaj jih še nima. Sredi vasi je odcep za Malo vas. Malo nama je že žal za ovinek do Kompoljske jame. V Mali vasi osorna gospa potrdi moje prepričanje, da preveč fotografiranja škodi – Metki prepove fotografirati hišo, ker je ni prej vprašala. Sitnoba. Greva naprej v Zdensko vas. Lipov gaj je ujet v pastirja, lipe imajo tudi po 300 let. Psi so spuščeni in prepričani, da pohodniki ne bi smeli prosto hoditi po cesti. Zgodovina cerkve Svetega Antona je na plakatih natančno popisana. Nadaljujeva v vas Cesta. Tako se imenuje vas, kjer se je rodil amaterski arheolog, ki je izkopaval za preživetje. Kar je našel, je prodal. Še na enega rojaka so ponosni – ta je pa doma tiskal denar. Denar je delil tudi sosedom, zato ga imajo še sedaj radi.

Predstruge se že vidijo, ampak do njih se pride samo po velikem ovinku. Največja znamenitost vasi je železniška postaja, ki ima celo dvigalo. Uporabila sva ga za navzgor. Bife je zaprt, zato nama ne preostane drugega kot pot proti Retjam. Ovinek proti Kompoljski jami še bolj obžalujeva. Pot se vleče, ampak gre. Na rokah in na obrazu čutim delovanje sončnih žarkov. Na križišču nad Podpečjo počijeva na hlodih. Metka zasliši sumljive šume, zato jo hitro pobriševa. Morda so bili ilegalci. Še dobra dva kilometra. Na zadnji klopi ob poti (edini?) pojeva še malo čokolade in se odvlečeva domov. Spotoma se pred sosedo Milko pohvaliva, koliko sva prehodila in koliko še bova, obvestim jo, da me v nedeljo ne bo po jogurt, saj bova na poti.
Prehodila sva 34 km.