Iz velikolaškega okraja (2)

O Pipanu in ahlini.

Brezna in podzemne jame pa tudi vaške luže so od nekdaj predstavljale skrivnosten svet, ki so se ga morali otroci izogibati. Zato so večkrat povezana z bajeslovnimi bitji. V Laščah, Velikih in Malih, so otroke strašili z divjim možem Pipanom in ahlino. Na ahlino se je do danes skoraj pozabilo, Pipan – z vodo povezano bajeslovno bitje, pa je še zapisan v spominu starejših Laščanov.

Ahlina

Da bi malolaški otroci ne pohajali po Griču, gozdnati ravnici, saj bi lahko lahko zašli, so jih strašili z ahlino. „Ahlina vas bo … bežite! Pokore preklemanske … ua, ua … že gre, že lomasti … ua, ua …!“  jih je z grozovitim tuljenjem strašil sosedov boter.

„Kdo pa je tista ahlina? Kje pa je? Kakšna pa je, boter? No, boter, povejte!“

Tako so silili otroci vanj in se rinili okrog njegove krivke. Izpod široke vehe, velikega vegastega klobuka, je potegnil izprano, a še kolikor toliko rdečo ruto, jo otresel in jo spet skril pod klobuk:

„Kaj to sprašujete, smrkavci smrkavi. Ali hočete, da vas bo slišala? Kje je, kakšna je, kdo je … jo boste že videli, ko se vam bo prikazala iz gošče. Kaj, vranča, zmeraj rinete v Grič! Tukaj se igrajte, saj imate zadosti prostora; pa še lisica se ne bo upala k hiši, se vas bo bala.“

Morda pa je mož tudi sam verjel v ahlino, saj je tudi pripovedoval, kako je ponoči na svoje oči videl v gozdu na razpotju moža brez glave in coprnice, vrančevke so ga tako motile, da je zgrešil bližnjico, ko se je vračal po Rebri.  (Vir: P. Hočevar, 1969)

 

Pipan

Živel je divji mož po imenu Pipan. Svoje domovanje si je uredil v požiralniku Brbovca. Bil je strašen mož, z dolgimi brki in lasmi, oblečen v belo srajco in zelen brezrokavnik (lajbč) z zlatimi gumbi. Mati nas je, otroke, stalno opozarjala: „“Ne hodite tja dol, vas bo Pipan …“ Večkrat se je iz jame čulo njegovo grmenje, grčanje in brbotanje, od tod tudi ime potočka Brbovec. Otroci, ki smo najraje lazili kod v bližini, smo ob takih glasovih s strahom pribežali domov. Starejši, bolj stakljivi, so ga menda celo videli, mlajši, ki smo se držali bolj zadaj, pa le slišali, a zato nič manj bali. Ko smo vsi zadihani pritekli domov, pa se je mati samo smejala … Od takrat požiralniku Brbovca pravimo Pipan. (pripovedovala A. Kovačič, 1990)

Na Gmajni pri Velikih Laščah so strašili, da notri živi Pipan: „Priden bodi in ubogaj, drugače bo Pipan prišel in te odpeljal v svojo luknjo.“ Za Pipana so še dejali, da je velik in kosmat možak, s katerim ni dobro imeti opravka. (Vir: P. Indihar, 2001)

Sredi Malih Lašč je bila luža, kamor se je odtekala deževnica z gornjega konca vasi. V tistem času še niso imeli vodnjakov pri hišah in tudi ne urejenih dvorišč, pa se je v lužo odtekala tudi gnojnica iz hlevov in svinjakov. Ženske so hodile na lužo prat korenje za prašiče in tudi živino so v sili napajali tam. Na dnu tiste umazane in smrdljive luže je prebivalo drugo bajno bitje, Pipan, ki je po vasi nevidno lovil umazane otroke. „Za božjo voljo, kakšna pa si? Vsa si namurana po obrazu, si bila že spet pri borovnicah! Ali se greš hitro umit ali ne? Boš že videla, Pipan te bo srečal, pa te bo vlekel v lužo. Kar pojdi taka na vas, boš že videla, kako te bo vlekel!“ (Vir: P. Hočevar, 1969)

Pripravlja: Metka Starič

Na slikah:

1. Potok Predvratnica ponika v 658 m dolgi Vratnici, tudi Zajčevi jami pod Gmajno v Velikih Laščah. Foto: Vladimir Peček

2. Požiralnik Vrbovca (domačini izgovarjajo Brbovca) se nadaljuje v stranski rov najdaljše velikolaške podzemne jame Vratnice (Zajčeve jame), ki je lepo zasigana. Foto: Metka Starič

3. Voda v Vratnici ponika v za človeka neprehodnem sifonu (na Kijanah se na površini nad sifonom večkrat pojavlja poplavno jezerce). Ponovno se pokaže kot najkrajša velikolaška ponikalnica Šumnik v kraški udorni jami Zajčjak, med Velikimi in Malimi Laščami, tam so po ljudskem izročilu lovili novorojenčke. Izvira spet v Puških Pečeh kot Brod in po površini odteka v Ločico in naprej v Rašico. Foto: Vladimir Peček

(Objavljeno: TROBLA 2/2017)

Iz velikolaškega okraja (1)