PARNAS Zavod za kulturo in turizem, Velike Lašče info@zavod-parnas.org +386 41 833 456 Večina ilustracij: Marija Prelog©

Blog: Velikolaški krog

Metka je napovedala lepo vreme. In sva šla. Po slabem kilometru sva prvič grešila in prečkala železniško progo, kar je z druge strani strogo prepovedano. Milanove krave so bile nekoliko blatne, ampak zadovoljne. Kot majhni otroci. Mimo nekdanjega smetišča sva se podala na postajo. Metka pozna pot čez Robertovo parcelo, na kateri raste lesna biomasa. Čez trideset let bo vredna malo premoženje, če jo bomo še smeli uporabljati. Mimo Štacjonske Micke sva se odpravila do odcepa v Smrečnik.

Smrečnik je lepo urejen. Ker se Janez ravna po koledarju in ne po vremenu, je bila klop še zavita v nepremočljiv ovoj. Pot sva nadaljevala mimo prodajalne avtomobilov, ampak je bila zaprta in nisva nobenega vzela za s seboj. Ker je Pri Trojici zaprto, ali pa je samo zgledalo tako, sva šla desno do kapelice. Kapelica ima strateško lego, zato sta pred njo kar dva mejnika, ki kažeta mejo med ortenburško in turjaško posestjo. Nadaljevala sva mimo Margit, ki sem jo obiskal pred nekaj dnevi, zato se nisva nič ustavila.

Kar z glavne ceste sva si ogledala Zalarjevo skladišče. V oči so mi padle motorne sani ampak kaj, ko v naših krajih ne sneži več. Pri črpalki so most dali na suho, da ga ljudje ne bi uničevali s hojo. In sva šla ob glavni cesti v Trubarjev gaj, kjer strežejo samo pri šanku To pomeni, da greš v gostilno in naročiš, potem pa prinesejo ven. Tudi plačaš lahko zunaj. Na raškem klancu je imel KO Rašca sestanek, zato jih nisva motila. Opazila sva, kako so hiše, tudi stare, lepo urejene in krenila proti Zmajevemu gnezdu.

Na tisti poti sem enkrat videl žival, ki je spominjala na volka, zato sem bil previden. V tem letnem času se Zmajevo gnezdo lepo vidi, kar morda ni dobro, ker zlahka pomisliš, da gre samo za skalo. Oznake za pisateljsko pot so naju pripeljale v bližino Skednevnice. Tam so v predpreteklem stoletju našli pajka drobnovratnika, kar je jamo postavilo na zemljevid. Vhod je umetelno sestavljen iz orjaških kamnitih blokov.

Potem sva sledila poti skozi Zabukovje, ki je v resnici Škocjan, mimo Gradeža nad 100, do sušilnice sadja. Rahlo je deževalo, ampak sva si vseeno privoščila borno popotniško kosilo – pečenico s kislo repo in Margaretin štrudelj, ki je pomanjšana  gibanica. Za čas kosila sem ustavil navigacijo in jo potem pozabil vključiti,  tako da poti z Gradeža do Turjaka v bistvu nisva prehodila, ampak sva jo v ravni črti preletela.

Metka je med potjo večkrat zaostala. Ko sem preverjal, kaj je, mi je jasno dala vedeti, naj bom tiho. Poslušala je ptiče. To se danes dela s telefonom: imeti moraš aplikacijo, ki zaznava zvoke iz okolice in ti potem javi, kaj sliši in če gre za ptiča, pove, kateri je in celo pokaže njegovo sliko. Noro. Na ta način bi še jaz lahko slišal ptiče.

Našla sva pot, ki so jo v preteklem stoletju Gradežani uporabljali za obisk gostilne Pri Murnu. Dol je šlo zlahka. Od ribnika proti šoli je bil najbolj strm del poti. Proti Rašci sva se napotila po učni gozdni poti. Tiste table, ki opozarja na gozdni rob, ni več, tista od evropskega macesna pa je zelo lepo ohranjena. Večina tabel je še, vendar so nekatere slabše berljive. Na poti sva srečala par, katerega polovico poznam s Strave – zdaj sem ga spoznal še v živo. Pot se kar vleče, ampak vreme se je izboljšalo in ko sva prišla do loga, je bilo že lepo toplo. Pravo aprilsko vreme.

Čez log sva se prebila do Poti modrega bleščavca in se po njej podala do iste klopi kot prej. Še vedno strežejo samo pri šanku. Počakala sva, da je začelo deževati in šla naprej. Navigacijo sem spet vključil šele nad Slavčkom. En del poti nama je bil znan. Pogledala sva še v Šumnik, kjer se lesene stopnice še nekako držijo. V Laščah je zmagala trezna presoja, zato Kukljeve peke nisva obiskala. To odločitev je kasneje marsikdo obžaloval. Do doma sva še enkrat grešila, kljub jasnemu opozorilu, da je prehod čez progo strogo prepovedan. Na koncu je navigacija kazala dobrih 20 km, če prištejem še dobra dva km, ki nista bila prehojena z navigacijo, jih je skupaj okrog 23. Bo treba še malo trenirati za 30 na dan.

Jože Starič (3.3.2024). Projekcija: Metka Starič