PARNAS Zavod za kulturo in turizem, Velike Lašče info@zavod-parnas.org +386 41 833 456 Večina ilustracij: Marija Prelog©

BLOG (1): Gradež

“Pa ne moreš kar k človeku na dvorišče!”

je upravičen pomislek, ki ga pogosto poslušam, kadar se nenapovedano odpravim do dediščinskih draguljev naših vasi – pa sem si tokrat izbrala Gradež. “Saj lahko najameš vodnika za po vasi,” je nasvet lokalnega društva – a podrobne razlage si individualni slovenski obiskovalci največkrat ne privoščimo, sama bi recimo rada le dostopala do elementov dediščine na stavbah in fotografirala dediščinske motive. Če bi bile označene dostopne poti do izbranih vaških znamenitosti, bi bil to že skoraj zanesljiv znak, pri katerih od njih je tudi naključen obiskovalec zaželen.

Za obiskovalce sušilnice sadja

piše na parkirni tabli. Kaj pa, ko je sušilnica zaprta? Društvo za ohranjanje dediščine je z objavo kontaktnih številk na vratih sušilnice poskrbelo, da tudi nenajavljeni obiskovalci lahko pokukajo v sušilnico ali domov odnesejo vrečko suhega sadja. In s tem v vasi pustijo tudi kak euro. Slednje je že vsekakor zgled, vreden posnemanja.

Čudovito izhodišče za (še ne izkoriščeno) prazgodovinsko zgodbo

je vrh razgledne Straže. Pa najbrž tudi za tisto, srednjeveško, o dvoru Grades iz 14. stoletja, ki ga omenja infotabla v urejenem središču vasi, kjer si obiskovalec lahko tudi vodo natoči. Od tam mi manjka nadaljevanje zgodbe, primeren dostop do najbolj razgledne točke v vasi. Do te lahko pridete, če greste takoj za leseno Kogojevo hišo desno (Pot na Gičnice), nato pa drugo levo. A razgleda ob vodohramu ni, omenjena vzpetinica pa je ujeta v ograjen pašnik – se sme vstopati znotraj el. pastirja? Angleži to rešujejo z dvojnimi vrati, skozi katera žival ne zna, človek pa. Zraven pa tablica, da vstopaš na lastno odgovornost.

Obisk kamnitega stražarja

– domačini mu rečejo tudi Oltar ali Prižnica – nad tole vasjo je priporočljiv samo v zimskem času. Se mi je že zgodilo, da ga poleti zaradi grmovja nisem več našla. Pa vendar, ko sem ob njem, se mi vedno zdi dostop tako logičen. Vredno bi ga bilo zabeležiti v registru naravnih vrednot, da ne doživi podobne usode kot njegov dvojček, ki so ga v preteklosti ob gradnji ceste enostavno razbili. Ta kamniti oltar skupaj z bližnjo Tičnico buri domišljijo in nagovarja še povsem neizkoriščeno ciljno skupino individualnih obiskovalcev – na srečo je vstop v naše gozdove zaenkrat še prost.

“Naprej pa raje ne hodi,

je lastnik zelo občutljiv, jaz se mu raje izognem,” je obvezen nasvet, če sprehod po lepi makadamski cesti nadaljuješ prav do Sloke Gore (včasih je bil to Gornji Gradež). Res je bolje poslušati in se ogniti nejevolji in vpitju. Pa čeprav je lastnik po hudi uri lahko povsem prijazen in gre celo s teboj kot vodnik, da ti na vrhu pokaże edinstven primer lepo vidnih obrambnih linij še prazgodovinske naselbine. “Saj bi se lahko vzpostavilo dostop od zadaj, po stari poti, samo akcija čiščenja zarasti bi bila potrebna. Ne pa da lazijo po mojem travniku!” opravičuje svojo slabo voljo.

Si na Gradežu želijo naključnih obiskovalcev?

Vsekakor vsem priporočam, da kdaj pokukate na Gradež, vas, v kateri se lahko naučiš zaustaviti čas in sprejemati izročilo prednikov – kot piše na njihovi spletni strani. Morda še premalo individualnih turistov zaide v te kraje, da bi prepoznali ves njihov potencial. A prijazen dober dan vam bo zaželela večina domačinov, ki brkljajo okoli svojih hiš ali jih naključno srečaš na poteh okrog te prelepe vasice. Sprehajalci psov bodo pozorno priklepali svoje ljubljenčke na vrvice takoj, ko vas bodo zagledali. A zaenkrat bo morda bolje, da si za raziskovanje vasi privoščite lokalnega vodnika.

Kot obvezno branje

za vse lokalne turistične akterje dajem v razmislek Okvirno konvencijo Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo ter Strategijo razvoja turizma v občini Velike Lašče. Bi se vseeno dalo napraviti še kaj več za individualno (turistično) dostopnost Gradeža?

Metka Starič, 27.2.2024
(Članki v rubriki BLOG izražajo osebna stališča piscev.)