Warning: getimagesize(/home/zavodp26/public_html/w/images/static/zaloznistvo/20let1.jpg): failed to open stream: No such file or directory in /home/zavodp26/public_html/w/wp-content/plugins/wonderm00ns-simple-facebook-open-graph-tags/public/class-webdados-fb-open-graph-public.php on line 903

20 let Trubarjeve domačije

20 let Trubarjeve domačije

V zavodu Parnas smo ob jubileju izdali zbornik 20 let Trubarjeve domačije, ki vsebuje literarno pripoved dolgoletnega vodnika Andreja Perhaja z naslovom Od dekleta v rdeči jopici do Drnovška in Mesića; fotografsko in strokovno gradivo iz arhiva Trubarjeve domačije pa sta dodali zgodovinarka Barbara Pečnik in Metka Starič.Avtorji:
Andrej Perhaj:
Od dekleta v rdeči jopici do Drnovška in Mesića
Barbara Pečnik
Metka Starič
Izdal: Parnas, zavod za kulturo in turizem Velike Lašče
Zanj: Metka Starič
Uredila: Metka Starič
Lektoriranje: Marija Perhaj
Fotografije: Metka Starič, Niko Samsa in osebni arhiv Janeza Grudna
Oblikovanje: ma3ca, Motnica 2, 1236 Trzin
Tisk: Grafiko d.o.o. Ponova vas
Publikacijo sta delno sofinancirala Ministrstvo RS za kulturo in Inginvest d.o.o.

Mere (v mm): 147 x 210 x 50
Obseg: 58 strani
Mehka vezava.
Naklada: 500 izvodov
Velike Lašče, 2006

Cena: 5 EUR (v ceni je vključen 9,5 % DDV)

(+ potni stroški pošiljanja po povzetju)Nekaj odlomkov iz zgodbe Andreja Perhaja za pokušino:… Najprej bi morala imeti proslava ob odprtju republiški značaj, potem pa je dobila status zvezne proslave; kar je pomenilo, da se je poleg slovenskega protokola vmešal še jugoslovanski in da so potem prišli še uslužbenci jugoslovanske službe državne varnosti, znane predvsem po imenu udba. Mi pa smo imeli že naših udbašev več kot dovolj. Z vsemi, kar nas je bilo kakorkoli zadolženih na domačiji, so opravili kup pogovorov, ki sem jim sam rekel zaslišanja. Zgleda pa tako. Pride možakar, se legitimira, ta povabi na pivo in kar prijazno gleda. Počasi se začne, najprej o sovražnikih, notranjih in tistih od zunaj, ki skušajo razbijati nam ljubo domovino in socialistični red. Vmes človek navrže par podatkov o tebi, tako da ti je jasno, da ve o tebi več, kot se tebi sploh sanja. Nezaveden strah se ti počasi zavleče v kosti in na koncu se bojiš. Na prvi pogled je vse dobročudno in prijazno. Tiha grožnja in moč se skrivata v podtekstu, med vrsticami.

… Glavno življenje na domačijo prinašajo obiskovalci. V veliki večini je to šolska mladina ali ljubkovalno mularija. Ti otroci so največje bogastvo Trubarjeve domačije. Prinašajo živost, dih prihodnosti in vse, kar sodi zraven. Kot že rečeno, z njimi nimam velikih težav, čeprav se izjeme vedno najdejo. Zadeva ni tako komplicirana. Na začetku jih primem na kratko, zategnem, vzpostavim red, kasneje pa vajeti lahko popuščam. Obratno pač ne gre. Blefiranja ne sme biti, ker to takoj zavohajo in potem si pečen. Nato vse teče nekako samo od sebe. Po vseh teh letih pedagogi vedo, kaj jih čaka. Otroke pripravijo na razlago in na to, da z mano ni šale.

… Štejem pa si v čast, da sem pri delu spoznal veliko izjemnih pedagogov. Ti ljudje so nenehno na tapeti in so stisnjeni med zahteve šolskih oblasti na eni strani in zahtevami včasih muhastih staršev ter na napake prežečimi šolarji na drugi. V tem tako zmanjšanem manevrskem prostoru morajo snov mulcem v glavo vtepati in se iti še malo morje papirnatih vojn. Ni bolj utrujenih ljudi, kot so učitelji na koncu šolskega leta, potem jim pa očitajo, da imajo počitnice.

… Tako sem za neki koncert izbral poezijo Franceta Balantiča. Na začetku skupnih vaj sem ponavadi malo težil pevcem in jim dopovedoval, da ljudje koncert poslušajo tudi z očmi in da je zunanja podoba zbora prva, ki jo obiskovalec opazi in da mora biti red. Ampak probleme smo imeli z Balantičem. Pevci so vse naredili že skoraj idealno, mi pa smo se mučili z interpretacijo. Martina in pevci so me kar s strahom gledali, ko sem rjovel od besa in nemoči. Potem smo naredili nekaj, kar se ne sme.

… Osemnajst let me je večino leta zeblo kot psa. Da lahko v nekem pokritem in zaprtem prostoru tako mrazi, mi je bilo prej neznano. Pravila oblačenja na domačiji so enostavna. Od 20. septembra do 20. maja mora jutranja garderoba vsebovati: dolge spodnje hlače ali tople žabe, bundo, šal in kapo. Potem to preko dneva reduciraš. Drugače ti zarjavijo sklepi, da o glasilkah in grlu niti ne govorim. Tako sem skozi leto med delom prebolel običajno angino, vmes pa se je občasno znala prikrasti še kakšna pljučnica. Ves čas sem tožil, da me zebe in da bom krepnil. So mi verjeli, vraga.