{"id":383,"date":"2013-06-04T00:00:00","date_gmt":"2013-06-03T23:00:00","guid":{"rendered":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/2013\/06\/04\/geoloska-pot-v-kobilji-curek-primerna-tudi-za-slepe-preverjeno\/"},"modified":"2013-06-04T00:00:00","modified_gmt":"2013-06-03T23:00:00","slug":"geoloska-pot-v-kobilji-curek-primerna-tudi-za-slepe-preverjeno","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/geoloska-pot-v-kobilji-curek-primerna-tudi-za-slepe-preverjeno\/","title":{"rendered":"Geolo\u0161ka pot v Kobilji curek primerna tudi za slepe – preverjeno"},"content":{"rendered":"

Ob pripravi geolo\u0161kega otoka pred Parnasovim centrom v Robu smo mislili tudi na slepe. Relief Aleksandra Arharja ponuja kar nekaj izhodi\u0161\u010d za la\u017eje spoznavanje kamnin na Geolo\u0161ki poti v Kobilji curek<\/a>. <\/p>\n


Pri pregledu Geolo\u0161ke poti v Kobilji curek nam je na pomo\u010d prisko\u010dila Sabina Dermota<\/a>. Sabina je slepa in lo\u010di le svetlobo od teme, a to je ne moti, da ne bi \u017eivela nadvse polnega \u017eivljenja. Z njenim Baronom – psom vodnikom – sta nerazdru\u017eljiva \u017ee skoraj dve leti. <\/p>\n

Zanimalo nas je, koliko je na\u0161a geolo\u0161ka pot primerna tudi za ciljno skupino slepih in slabovidnih, s Toma\u017eem Verbi\u010dem pa sva pridobivala dodatna znanja za animacijo slepih na tematski poti. <\/p>\n


Sabina je na maketi pred centrom spoznala obliko terena v okolici Roba, linijo rimske zapore, slap Kobilji curek in razli\u010dne kamnine ob poti, ki jih je Aleksander Arhar oblikoval v razli\u010dnih oblikah – krogcih, kvadratih, pravokotnikih … Kaj pomenijo, je razbrala iz legende, otipala kamnino in nad njo \u0161e v brajici prebrala napise. Navdu\u0161ena je bila nad na\u010dinom predstavitve skozi to umetni\u0161ko stvaritev. Tudi kamni v geolo\u0161ki klopci so na otip razli\u010dni – torej geolo\u0161ki otok ponudi napoved, kaj bomo lahko spoznavali na poti. <\/p>\n


Geolo\u0161ka pot v Kobilji curek je speljana po lepi gozdni cesti in precej to\u010dk je tik ob njej, tako da so lepo dostopne. Pe\u0161\u010denjak ni bilo te\u017eko prepoznati, … <\/p>\n


… s pomo\u010djo tipa pa je lahko opazovala tudi nagnjenost zemeljskih plasti. “Spodnji del, ki je bil mehkej\u0161i, je odneslo, tr\u0161a kamnina pa se je ohranila …” je razlagal Toma\u017e Verbi\u010d. <\/p>\n


Na drugi to\u010dki spoznamo tuf, kamnino vulkanskega izvora. Njene ostre robove so znali izrabiti \u017ee v prazgodovini, saj so jo uporabljali kot rezila.
Sabinin spremljevalec Andrej si je dodatno nabiral znanja s pomo\u010djo tiskanega vodnika. <\/p>\n

Kljub temu, da je Baronu nadvse prijala hladna kopel Kobiljega curka, smo ga privezali na povodec – in upo\u0161tevali navodila gozdarjev za obna\u0161anja v gozdu – zakaj bi izzivali medvede po nepotrebnem? <\/p>\n


Med potjo seveda nismo mogli mimo \u0161tevilnih divjih orhidej, ki so v tem \u010dasu \u017ee lepo razcvetene. Ko je Sabina spoznavala rjavo gnezdovnico, ki je brez klorofila in zato vedno rjava, je pripomnila, da je \u010disto podobna kukavici. “Nisem vedela, da so to pravzaprav divje orhideje,” je bila navdu\u0161ena. <\/p>\n


Sabini tudi kladivo ni predstavljalo nobene ovire, ko ji je uspelo odkru\u0161iti kos dolomita, je takole komentirala: “\u010cisto po \u017eensko, za\u010dnem tol\u010di po celem in se seveda ni\u010d ne odkru\u0161i. Ko pa mi je Toma\u017e svetoval, naj poskusim tam, kjer se kamen dr\u017ei le v zgornjem delu – kot previs, potem je pa \u0161lo.”
Hmm, priznam, da je nasvet tudi meni koristil \ud83d\ude09 <\/p>\n


V zadnjem delu poti – \u017ee v obmo\u010dju gozdnega rezervata Kobilji curek, se pot zo\u017ei v stezo, ki vodi preko \u0161tevilnih korenin in kamnov prav do slapa. Ta del poti je Sabina premagala s pomo\u010djo spremljevalca Andreja, ki se ga je prijela za komolec in mu sledila brez te\u017eav. Ker je zagnana pohodnica – za rojstni dan se je povzpela celo na Mangart, tudi s tem delom poti ni imela nobenih te\u017eav … <\/p>\n


… in cilj je bil kmalu dose\u017een. \u0160e spominski posnetek: “Oglasi se,” je naro\u010dila fotografu, “da bom vedela, kam naj se obrnem.” <\/p>\n


Tudi povratek je minil brez te\u017eav in preden smo si oddahnili v centru, se je Sabina s pomo\u010djo prstov \u0161e enkrat sprehodila po prehojeni poti. “To maketo mora\u0161 uporabiti dvakrat, da ve\u0161, kam bo\u0161 \u0161el in da pogleda\u0161, kje si bil …” <\/p>\n


Med pogovorom o tem, kaj bi lahko \u0161e izbolj\u0161ali, nama je Sabina predlagala kar nekaj zanimivih novosti. Ob vpra\u0161anjih Simone Fajfar, ki se nam je pridru\u017eila, je Sabina predstavila tudi \u0161tevilne zanimive aktivnosti, ki se jih loteva – med drugim je zagnana radioamaterka, celo alpska smu\u010darka – na zadnjem DM-ovem teku za \u017eenske pa je zavidljivo razdaljo pretekla skupaj s prijateljico! <\/p>\n

Ne morem si kaj, da ne bi zaklju\u010dila s Sabinino mislijo, ki mi je potrdila, da smo se lotili vsebin s prave strani: “Lepo je, da ste se s tematsko potjo spomnili tudi na nas, slepe, da bi nam pribli\u017eali va\u0161e lepote in prav bi bilo, da jo obi\u0161\u010de \u010dim ve\u010d slepih. Tako zaradi geolo\u0161kih vsebin, ostankov rimskega zidu kot zaradi same narave in spokojnosti doline Kobiljega curka. \u0160e bolj pa se mi zdi pomembno to, da s tem osve\u0161\u010date tudi ostale, da ni vsem ljudem dano videti.” “Pa ne gre samo za slepe, v bistvu s tem opozorite tudi na vse ostale druga\u010dnosti,” je dodal Andrej. <\/p>\n

Hvala obema, za bogate izku\u0161nje in znanja za vodenje oseb s posebnimi potrebami in potrditve, da smo na pravi poti! <\/p>\n

Metka Stari\u010d <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Ob pripravi geolo\u0161kega otoka pred Parnasovim centrom v Robu smo mislili tudi na slepe. Relief Aleksandra Arharja ponuja kar nekaj izhodi\u0161\u010d za la\u017eje spoznavanje kamnin na Geolo\u0161ki poti v Kobilji curek. Danes smo v sodelovanju s Sabino Dermota iz Ljubljane prvi\u010d preizkusili, ali maketa v resnici deluje, s Toma\u017eem Verbi\u010dem pa sva pridobivala dodatna znanja za vodenje oseb s posebnimi potrebami.<\/p>\n","protected":false},"author":4,"featured_media":0,"comment_status":"closed","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"site-sidebar-layout":"default","site-content-layout":"","ast-site-content-layout":"default","site-content-style":"default","site-sidebar-style":"default","ast-global-header-display":"","ast-banner-title-visibility":"","ast-main-header-display":"","ast-hfb-above-header-display":"","ast-hfb-below-header-display":"","ast-hfb-mobile-header-display":"","site-post-title":"","ast-breadcrumbs-content":"","ast-featured-img":"","footer-sml-layout":"","theme-transparent-header-meta":"","adv-header-id-meta":"","stick-header-meta":"","header-above-stick-meta":"","header-main-stick-meta":"","header-below-stick-meta":"","astra-migrate-meta-layouts":"default","ast-page-background-enabled":"default","ast-page-background-meta":{"desktop":{"background-color":"var(--ast-global-color-5)","background-image":"","background-repeat":"repeat","background-position":"center center","background-size":"auto","background-attachment":"scroll","background-type":"","background-media":"","overlay-type":"","overlay-color":"","overlay-opacity":"","overlay-gradient":""},"tablet":{"background-color":"","background-image":"","background-repeat":"repeat","background-position":"center center","background-size":"auto","background-attachment":"scroll","background-type":"","background-media":"","overlay-type":"","overlay-color":"","overlay-opacity":"","overlay-gradient":""},"mobile":{"background-color":"","background-image":"","background-repeat":"repeat","background-position":"center center","background-size":"auto","background-attachment":"scroll","background-type":"","background-media":"","overlay-type":"","overlay-color":"","overlay-opacity":"","overlay-gradient":""}},"ast-content-background-meta":{"desktop":{"background-color":"var(--ast-global-color-4)","background-image":"","background-repeat":"repeat","background-position":"center center","background-size":"auto","background-attachment":"scroll","background-type":"","background-media":"","overlay-type":"","overlay-color":"","overlay-opacity":"","overlay-gradient":""},"tablet":{"background-color":"var(--ast-global-color-4)","background-image":"","background-repeat":"repeat","background-position":"center center","background-size":"auto","background-attachment":"scroll","background-type":"","background-media":"","overlay-type":"","overlay-color":"","overlay-opacity":"","overlay-gradient":""},"mobile":{"background-color":"var(--ast-global-color-4)","background-image":"","background-repeat":"repeat","background-position":"center center","background-size":"auto","background-attachment":"scroll","background-type":"","background-media":"","overlay-type":"","overlay-color":"","overlay-opacity":"","overlay-gradient":""}},"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[],"class_list":["post-383","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-nekategorizirano"],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/383","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/users\/4"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=383"}],"version-history":[{"count":0,"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/383\/revisions"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=383"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=383"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/zavod-parnas.org\/w\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=383"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}