Warning: getimagesize(/home/zavodp26/public_html/w/images/news/urach9.jpg): failed to open stream: No such file or directory in /home/zavodp26/public_html/w/wp-content/plugins/wonderm00ns-simple-facebook-open-graph-tags/public/class-webdados-fb-open-graph-public.php on line 1072

PARNAS Zavod za kulturo in turizem, Velike Lašče info@zavod-parnas.org +386 41 833 456

Razstava VSEM SLOVENCEM v Bad Urachu

Z razstavo VSEM SLOVENCEM smo ta konec tedna gostovali v Bad Urachu, kjer je Trubar ustanovil biblijski zavod. Na 13. srečanju vseh slovenskih društev iz celotne Nemčije, smo poskrbeli za kulturno obarvane vsebine, ki so jih letos odeli v barve Trubarjevega leta.

NA priloženih fotografijah si lahko ogledate nekaj utrinkov z otvoritve in obiska na razstavi.


Bad Urach (v 16. stoletju samo Urach) je simpatično in slikovito mestece, ki je povezano tudi z življenjsko potjo Trubarja. Tu uje ustanovil biblijski zavod, v katerem so izdajali knjige v latinici, glagolici in cirilici.


Niko Samsa je tokrat na filmski trak zabeležil tudi izjave udeležencev, pogovore z njimi pa je vodil Jože Starič,


ki je tudi poskrbel, da so udeleženci posveta člahko prisluhnili Trubarjevemu besedilu v dolenjskem narečju.


Med obiskovalci naše razstave so bili tudi konzul Tomaž MAtjašec iz Berlina, Boris Paš z Veleposlaništva v Berklinu in veleposlanica RS v Berlinu Dragoljuba Benčina.


Navezali smo tudi prijateljske odnose s predstavniki ustanove Stift Urach.


Metka Starič je ob pričetku posveta udeležencem posveta predstavila razstavo Vsem Slovencem.


Soorganizator posveta in glavni pobudnik, da smo z razstavo potovali v Bad Urach je slovenski duhovnik iz Stuttgarta dr. Zvone Štrubelj.


Koordinatorica slovenskih društev južne Nemčije in Anton Stegenšek, predsednik društva SKUD Triglav Reutlingen v pogovoru s soavtorico razstave Barbaro Pečnik in Tonetom Partljičem.


V pogovoru z Luko Škobernetom in Mitjo Meršolom, predstavnikoma mesta Ljubljane, smo poiskali nove možnosti za gostovanje razstave v Ljubljani.

Iz Bad Uracha razstava potuje naprej v Rotheenburg nad Taubero, kjer je nastala prva slovenska knjiga, tam bo gostovala od 17. aprila dalje.

V nadaljevanju je objavljen intervju z dr. Zvonetom Štrubljem:

1. Na lanskem Posvetu ste pristopili do gospoda Stegenška in predlagali skupno organizacijo letošnjega posveta. Kako je prišlo do te ideje?

Že na lanskem posvetu v Stuttgartu se mi je porodila ideja, da bi tak dogodek pripravili ekipno, v sodelovanju različnih slovenskih ustanov. Ker pri svojem delu na širšem področju južne Nemčije opažam potrebo po strnjenju sil slovenstva, se na številnih področjih zavzemam za skupne projekte. Tako sem se zavzel tudi za skupno pripravo in realizacijo 13. Posveta slovenskih kulturnih društev v Bad Urachu, k kateremu sem nagovoril gospoda Stegenška, predsednika SKD Triglav iz Reutlingena, s katerim že dlje časa dobro sodelujem, predsednico koordinacijskega odbora slovenskih kulturnih društev za južno Nemčijo, gospo Sonjo Adamič Arčnik in člane SKD Slovenija Stuttgart.

2. V samo organizacijo ste vložili ogromno dela, truda in časa. Kako ste zadovoljni s končnim rezultatom?

Zelo sem zadovoljen. Posvet smo pripravljali skoraj eno leto, program smo si zamislili kot kontinuiteto dosedanjih izkušenj in obenem poskus, da vnesemo v Posvet nekaj novosti, ki bi obogatile celotno dogajanje. Sprava smo iskali prostore v Trubarjevem mestu, v Tuebingenu, kjer je bila 1550 tiskana prva slovenska knjiga. Vendar nismo uspeli najti primerne rešitve, ker je Tuebingen po eni strani predrag, po drugi pa prostorsko zelo omejen; težko je tam najti primerne prostore za večje število udeležencev. Nato smo se odločili za Bad Urach, kjer živi tudi ena od dvanajstih skupnosti slovenske župnije v Stuttgartu in se enkrat mesečno redno srečuje pri slovenski maši in nato pri družabnem srečanju. V dogajanje smo vključili več krajev zbiranja in dela, ker pa je Bad Urach majhno in prijetno mesto, to ni motilo potekal. Nasprotno, celo obogatilo ga je. Prenočevanje smo pripravili v treh različnih hotelih, delavnce na štirih različnih lokacijah, osrednje dogajanje pa v prostorih hotela Vier Jahreszeiten, ki je v strogem središču mesta. Peš se je dalo priti do vseh lokacij. Ta razpršenost je bila skoraj simbolna, ponazarjala je namreč duha, ki smo ga hoteli vnesti v Posvet: edinost v različnosti, prioriteta odprtega kulturnega dialoga. Nismo pozabili, da Posvet organiziramo ne le v Trubarjevem letu 2008, ampak tudi v letu evropskega kulturnega dialoga.

3. Dejali ste, da se kaže težnja po preraščanju okvirov društev, različnih organizacij, ustanov v nek skupen forum, sodelovanje in timsko delo. Glede na to, da je prav letošnji Posvet dokaz, da je to možno storiti, imate kakšen nasvet, vodilo, ki bi lahko uspešno popeljal v to smer tudi druge slovenske skupnosti?

Za tako skupen forum, ki presega okvire posameznih slovenskih kulturnih društev in organizacij, moramo Slovenci po svetu še zoreti. Po eni strani to narekuje vedno manjše število članov raznih društev in drugih ustanov, po drugi pa to izvira iz spremenjenih družbenih razmer. Predvsem naši mladi so natančen pokazatelj novih potreb. Neradi pristopajo k društvom, kjer še vse teče po starih shemah, tudi v župnijskih skupnostih jih je malo, ker morda ne najdejo tistega, kar duhovno potrebujejo na njim primeren način. Po mojem smo v prelomnem obdobju, kjer bi morali pospeševati ustanavljanje slovenskih kulturnih centrov v mestih, kjer je koncentracija slovenskih rojakov še vedno močna. Slovenski kulturni center bi bil lahko skupen forum različnih slovenskih društev in ustanov, kjer bi se rojevali novi projekti, ki bi mlade privlačili. Tak center bi bil tudi navzen bolj razpoznaven in bi v širšem družbenem okviru lahko postal enakopravni sogovornik v dialogu kultur. Ničkoliko ljudi v Nemčiji, ki poznajo Slovenijo in jo imajo radi, mi je že reklo: kako, da vas nikjer ni? V telefonskem imeniku mesta Stuttgart je edino, kar se imenuje in začne s “slovensko” Slovenski katoliški misijon. Zato včasih dobivamo telefone, ki bi jih morala dobivati neka osrednja slovenska kulturna ustanova, kot na primer Slovenski kulturno informacijski in, če hočete, tudi gospodarski center.

4. Izredno zanimivo ste nas na Posvetu vodili skozi različne postaje Trubarjevega življenja in jih prepletali s sočasnim dogajanjem. Na kakšen način zdomci občutite Trubarja, njegovo delo in življenje v tujini?

(tu bi Vas popravil v vprašanju: morda je bolj primerno drugi stavek oblikovati takole: Na kakšen način kot župnik in kulturni delavec med slovenskimi zdomci občutite Trubarja, njegovo delo in življenje v tujini? Ker bi sicer – na vaše vprašanje – moral odgovoriti z zelo mešanimi, če ne celo negativnimi občutki. Me razumete? Trubar tako kot doma, v Sloveniji, ni dovolj poznan in cenjen, zato se zelo zavzemam za njegovo razpoznavnost)

Eden od pomembnih ciljev letošnjega Posveta je bil obeležitev 500-letnice rojstva Primoža Trubarja. Stopinj Trubarjeve življenjske poti ni povsod: pri nas pa so in to zelo izrazite. Tu je najprej Tuebingen, univerzitetno mesto duha, ki je povezano s številnimi znanimi osebnostmi kot so filozof Hegel, znansvetnih Keppler, Luthrov naslednik Melanchton, pesnik Hoelderlin, botanik Fuchs (po njem cvetlice fuksije) in še drugi velikani duha. Med njimi je globoko v zgodovino tega mesta zapisan tudi Slovenec, Primož Trubar. Tu je natisnil prvo slovensko knjigo in dal v tisk domala vsa svoja dela: 26 knjig, od katerih so se nekateri deli prodajali tudi posebej, kot na primer koledar, v seštevku 31 tiskov, ki jim je potrebno dodati še deset posvetil v nemščini za hrvaške knjige. Nedaleč od Tuebingena je Derendingen, kjer je zadnjih dvajset let deloval kot evangeličanski župnik, pisatelj in prevajalec. Tu je leta 1586 umrl, bil pokopan z velikimi častmi. Cerkev sv. Gala, kjer počivajo njegovi posmrtni ostanki, ima več pomembnih obeležij, ki govorijo o njegovem pomenu in aktualnosti. V Bad Urachu je v letih 1561 so 1563 postavil slovensko, hrvaško in cirilsko tiskarno, tiskal knjige v glagolici in cirilici ter z njimi hotel prodreti vse do Konstantinopla, sedeža tedanjega osmanskega cesarstva. Proti Turkov ni drugega orožja kot živa, Božja beseda, Biblija, je bil prepričan. Ta odmevni Trubarjev projekt je v evangeličanskih virih zapisan kot prvi misijonski projekt evangeličanske cerkve, nedvomno velik evropski projekt 16. stoletja. To priča o Trubarjevi intelektualni in duhovni širini, o njegovih sanjah združene Evrope. To, kar je Trubar dosegel v 16. stoletju, smo Slovenci dosegli šele sedaj, ko imamo svojo državo in smo tudi politično pravno del Evrope, kateri prvih šest mesecev letošnjega leta celo predsedujemo. To ni naključje, je na nek način eden od zadnjih žlahtnih sadov Trubarjeve izbire: stati in obstati, kljubovati vetrovom zgodovine z besedo, s kulturo. Z obiskom cerkve sv. Gala v Derendingenu, evangeličanskega župnijskega doma Primož Trubar, kjer sta potekali dve predavanji o našem slavnem rojaku in z obiskom prostorov tiskarne in cerkve sv. Amanda v Bad Urachu, smo stopili po poteh Primoža Trubarja in tako Posvet obogatili s kulturnim popotovanjem h koreninam naše narodne zavesti, enotnega knjižnega jezike in začetka naše literature. Ta kulturna razsežnost Posveta, kjer moramo omeniti tudi gostovanje potujoče Trubarjeve razstave Vsem Slovencem, ki so jo na prireditvenem prostoru postavili Trubarjevi rojaki iz Rašce in Velikih Lašč, je bila zagotovo novost, ki bi jo v prihodnje veljalo posnemati. Dr. Zvone Štrubelj